Blog
Kako sva spala v sladoledarni
Sladoled + vino = Mendoza
Zgornja formula ni univerzalna za vsakega turista v tem mestu. Pogosto se vanjo prikrade še kak člen kot je npr. treking, rafting ali kaj podobnega. A če Mendozo doživiš na unikaten način kot midva, potem je to tisto, kar zajame esenco tu prebitega časa.
Augusto je prisrčen in ljubezniv možakar, triatlonec, katerega dedek in babica po očetovi strani sta bila Slovenca, ki sta se sredi 20. stoletja priselila iz rodne dežele na območje Mendoze. Kasneje, ko je Augustovega očeta zadela Amorjeva puščica, so se slovenski geni pomešali z argentinskimi, pri tem pa so bili argentinski tako prevladujoči, da danes Augusto ne zna več kot le eno ali dve slovenski besedi, njegov karakter pa se je navzel španskega temperamenta, kar ga razlikuje od njegovih slovensko zadržanih prednikov.
Ta gospod Augusto je bil tisti, ki je popotnikoma iz daljne dežele njegovih prednikov ponudil posteljo, prijetno družbo in gore sladoleda. Le zakaj sladoleda? Augusto dela v sladoledarni. Pa ne le, da tam dela – Augusto živi v sladoledarni. V majhni živorumeni hišici v mirnem predelu Mendoze, kjer domujeta njegovo delo in njegovo skromno bivališče. In kjer sva za eno noč domovala midva.
Mendoza je bila v močnem potresu leta 1861 skoraj v celoti porušena. Da bi za začetek spoznala zgodbo tega mesta pod Andi, naju je najin gostitelj s svojim specialnim terenskim avtomobilom po zajtrku odpeljal do Museo del Área Fundacional, kjer je prikazan razvoj Mendoze od njenih začetkov preko potresnega obdobja do današnjih dni.
Od muzeja proti centru se razprostirajo široke ulice in avenije z bogatimi drevesnimi krošnjami, ki mečejo prijetno senco in ki mesto kljub suhemu podnebju naredijo zeleno, drugačno od mnogih drugih. Prijetno se je sprehoditi po teh senčnih alejah, zaviti v park Independencia ali pa za hip posedeti na klopi v parku San Martin.
Malo manj prijetno pa je zapustiti milino parka in se odpraviti na avtobus za Maipú, bližnje mestece sredi slavnih mendoških vinogradov in vinskih kleti. Poiskati pravi avtobus do želenega cilja v Mendozi z okolico je svojevrsten podvig. Še večji podvig pa je najti postajo, kjer ta avtobus ustavlja. Ducati postaj za celo vrsto mestnih avtobusnih linij se namreč razprostirajo vzdolž dolge ulice v središču mesta na razdalji več sto metrov. A linija, na katero čakaš, ustavi le na eni od teh. Medtem, ko v romarskem pohodu vzdolž ulice najdeš pravo postajo, se zna zgoditi, da tvoj avtobus že odpelje mimo. In če loviš tak avtobus kot midva, boš na naslednjega čakal uro in pol, saj se ta tako želena linija avtobusa le poredko primaje skozi mesto.
Srečkota, kot včasih uspeva biti, sva čez čas nekako priromala do Maipúja. In tam do vinske kleti, ki sva jo iskala.
Vinska klet družine Di Tomasso je ljubitelje žlahtne kapljice sprejela odprtih vrat in s štirimi vrstami vrhunskega vina. Občudovali smo barvne odtenke malbeca, okušali aromo torrontésa, pili okus cabernet sauvignona in se sladkali s kot med sladkim vinom pozne trgatve, ki je bilo tako alkohola polno, da je njegovo ime steklo v pozabo. Vino je pomagalo odmisliti dolgo vročo pot do vinograda in slikovite stare vinske kleti.
Ko sva se že v temni noči vrnila pred dom najinega gostitelja, je ta ravno zapiral svoj sladoledni hram in naju za večerjo postregel z obilno porcijo sladoleda. Preobilno, se nama je zdelo. A kaj pomeni preobilica sladoleda, sva spoznala šele nekaj minut čez polnoč. Peti dan novembra se je prevesil v šestega, z njim pa je prišel Marušin rojstni dan. In Augusto se je nameril, da ji pred spanjem pripravi še obilnejšo porcijo sladoleda, tokrat s svečko na kepici in kozarcem daiquirija v roki. Lahko bi se reklo, da sta najini telesi v tem trenutku doživeli sladoledni šok.
Ne, rojstnodnevni zajtrk se ni začel s sladoledom. Niti ne s torto. Začel se je s kruhom in pašteto. Zatem se je praznični dan nadaljeval s slikovito vožnjo s terencem skozi središče mesta vse do ogromnega zelenega mestnega otoka, imenovanega Parque General San Martín. Tu smo se parkirali pred veličasten kovan vstopni portal, ki je bil nedavno tega obnovljen in se dandanes sveti v vsej svoji krasoti, in se fotografirali iz vseh možnih zornih kotov. Najinemu gostitelju so bila ta ogromna vrata verjetno še bolj všeč kot nama, saj naju je – skupaj s svojim terencem – navdušeno lovil v objektiv, pri tem pa lovil še vse detajle, ki sestavljajo podobo črno-zlatih vrat.
Po kratkem oddihu v parku naju je sladoledni gostitelj pogostil s še poslednjo porcijo sladoleda, ki je bila nekoliko “manjša” od tiste sinoči. S sladkorjem podkrepljena sva vrgla nahrbtnike na džip in se pustila zapeljati na avtobusno postajo. Od tu pa kreneva v gore … stran od mestnega vrveža.
Cordoba. Divja in razigrana.
Cordoba, drugo največje argentinsko mesto in hkrati kraj, ki ima soimenjakinjo v daljni Andaluziji, ki naju je gostila pred dobrima dvema letoma. Cordoba naj bi bila tudi univerzitetno mesto z največjim številom študentov v Argentini, zato jo Lonely Planet opisuje kot mesto, polno mladostne energije, kjer vse vrvi od študentskega dogajanja. Tudi midva sva tu začutila nekaj tega utripa (od tod razigrana v naslovu). A za naju je bil to v zadnjih štirih dneh predvsem kraj prijetnega druženja, počitka in številnih potepuških psov (od tod divja v naslovu).
Deževni petek naju je popeljal mimo fotografske razstave v Paseo del Buen Pastor do Plaze San Martín v središču mesta, kjer so naju gostinci iz Cordobe pogostili z okusnimi panchosi. Za silo okrepčana sva si ogledala prostore stare jezuitske univerze, ustanovljene leta 1613, ki naj bi bila 4. najstarejša univerza Južne Amerike, in pripadajočo cerkev. Veliko južnoameriškega baroka, zanimivih zemljevidov, knjig, zgodb …
Na petkov večer se prileže malo družabnosti. Tokrat z Vicky, njenim bratom in sestro ter par prijatelji ob Vickyjini pici in najini skutni klobasi (express verzija sirovih štrukljev). Aj, ko bi se dalo v tujini dobiti tako dobro skuto kot na južni strani Alp, to bi bilo nekaj …
In po dveh dneh, v soboto, je Cordoba opustila svoj mrki obraz. Prebudili so naju sončni žarki, ki so skozi okno prodrli do vzglavja postelje. Zajadrala sva do pisane mogoče katedrale Iglesia del Sagrado Corazón, kjer se na pročelju bohotijo nenavadne kamnite živalice – sloni, želve, žabe …
Ko sva se nagledala in nafotografirala cerkvenega okrasja, se obrnila in že skoraj zapustila cerkveno dvorišče, naju je prestregel mali možic. “Vidim, da nista od tu,” je začel. In je izvedel, od kod so najine korenine. Potem pa sva v nadaljnje pol ure še midva izvedela nekaj o njem. Oziroma kar veliko o njem. Možic je kar govoril in se ni pustil motiti. Po rodu Bolivijec, živeč v Cordobi že od malih nog. Po izobrazbi medicinec, z delovno dobo v glavnem na mestu tajnika na železnici, zadnjih 12 let pa se ukvarja s fotografijo. Govoril je o družini, o Che Guevari, o nesmiselnosti današnjih monarhov in papeža. Veliko nama je imel za predati. In ko je za hip predahnil, smo se poslovili. Dovolj življenjskih zgodb za eno dopoldne.
Mesto je na sončno soboto vrvelo od energije, uličnega dogajanja in sprehajalcev. Midva sva si jo privoščila za kratek sprehod in kosilo v “domači” kuhinji.
Ena od argentinskih posebnosti je skoraj nenehno srebanje napitka mate. Pijejo ga doma, na poti, na delu … Pijejo ga sami, še raje pa v družbi. In pijejo ga v vseh delih dneva. Tako lahko vidiš na ulici in v parku ljudi z vrečkami mateja, čašami za mate in termovkami, polnimi vrele vode, ki si bodo v naslednjem trenutku privoščili požirek poživljajoče zeliščne pijače. Takšni “termovkarji” smo bili na pozno sobotno popoldne tudi Vicky, njena sestra Vir in midva. Sprehodili smo se skozi bližnji univerzitetni kampus, ki je na sobotno popoldne spominjal na mesto duhov, in se naposled zleknili na travo v parku. Oblikovali smo mali mate krog, kakršnih je po zelenicah naokoli mrgolelo. V kratkem je krog prerasel iz malega v malo večjega in še večjega in … prijatelji so prihajali, čaša mateja pa se je polnila in podajala iz rok v roke.
Ura je osem zvečer, od vroče vode v termovki so ostali le še hlapi. Pivci so se v glavnem poslovili, le še peščica nas je nadaljevala pot do bolšjega trga, natrpanega z raznoraznomi kreaturami – od psov za oddajo do lesenih mask, sobnih rastlin in stare nedefinirane šare. Z vrečko praženih mandljev v roki smo se odpravili na zadnji sobotni sprehod – proti domu.
Kdor prebiva v betonskem gnezdu kot je Cordoba, potrebuje oddih v zelenju. V parku Sarmiento prav dosti zelenila ne najde, zato pa se lahko usede na avtobus in odpelje uro ven iz mesta v iskanju svežega zraka in hladnega potoka za hlajenje nog. Mi smo tak prostor našli v nedeljski Cuesta Blanci, počitniškem kraju, kjer sediš na skali, medtem ko telo pregreva vroče pomladno sonce, noge pa plavajo v osvežujoče hladni vodi. Sendviči, mate in risanje obrazov prijateljic – to je vse, kar smo potrebovali za zapolnitev nedeljskega popoldneva.
Poznopopoldanska senca nas je pregnala z obrežja potoka in nas napotila v drugo turistično mesto v bližini, v Carlos Paz. Trgovina pri trgovini, bar pri baru, ringlšpil pri ringlšpilu in ljudi kot mravelj. Lepega nič kaj dosti razen ubogega jezera, v katerem se namakajo vročekrvneži iz mesta.
Ponedeljkovo jutro je bilo zadnje, ko sva se prebudila v Cordobi. Na sončni začetek tedna sva spoznala suhoparnost parka Sarmiento, požrešnost tamkajšnjih rac in še zadnjič okusila cordobeške alfajores. Zatem pa le še popokala nahrbtnike in odpujsala na nočni avtobus za Mendozo. Pa lahko noč!
Sladki mali sendvički
Nekdo me dreza v roko … zaspano odprem oči in zagledam avtobusnega stevarda, ki mi želi postreči zajtrk. “Gracias,” mu rečem in vzamem predse pladenj s sladkimi argentinskimi prigrizki – piškoti, prepečenec, marmelada, biskvit, črni čaj. Ura je 8.10, smo še dobri 2 uri do Cordobe.
Že v Curitibi so nama rekli, da očitno prinašava dež, Cordoba pa je na to trditev le še prikimala in naju ob izstopu z avtobusa pozdravila s pomladnim rosenjem.
Prijateljica Vicky naju je sprejela v svojem stanovanju, naju postregla z okusnim kosilom in prepustila počitku. Sklenila sva, da bova v Cordobi malo omilila intenzivnost ogledov in letanja po mestu, da si na polovici potovanja malo oddahneva in nabereva moči za naslednje 3 tedne. Pa še vreme je za počitek več kot primerno!
Proti večeru sva jo ubrala proti centru mesta. Najin cilj je bil Oratorio Obispo Mercadillo, kjer naj bi vsak četrtkov večer potekali brezplačni tango šovi. A o tem ni vedel nihče nič. Naju je pa vratar prireditvenega prostora informiral, da trenutno tu poteka teden brazilske kulture in da sva vabljena, da vseeno vstopiva. In sva šla noter – na zadnjih 5 minut predavanja o brazilski poeziji. Maruši je bilo zanimivo in razumljivo, jaz pa sem se le smehljal po brazilsko. Sledila je projekcija brazilske romantične komedije, kar je bil tudi znak, da morda le zapustiva dvorano. Ob izstopu nama je nek možakar zaupal, da tango šovi potekajo v parku pred dvorano in da tokrat zaradi dežja ne bo nič tega. Pa tako sva se veselila …
Kje najti boljšo tolažbo kot v cukru. Za vogalom sva naletela na slaščičarno Pan de azucar – El Rey de los Alfajores, kjer prijatelji slaščic pripravljajo umetnine v obliki slastnih alfajores, slaščic, ki so kot nekakšni sladki sendvički, v katere so ujeta polnila različnih okusov. Midva sva izbrala metodo, da nabereva pravljične 3 sendvičke, in sicer tistih okusov, kjer največ zavojčkov na pladnju že manjka – kar pomeni, da so to najboljši in najbolj iskani okusi. Iz kraljeve slaščičarne sva odšla s slaščicami s kokosovim, mareličnim in figovim polnilom ter jih pomalicala že tik pred vhodom.
Zadovoljnih brbončic in mokrih nog, ki jih je močil argentinski dež, sva se podala proti domu. Ob vstopu v stanovanje so že dišali zrezki, ki so se pripravljali v kuhinji … večerja ob klasični argentinski uri – ob 22.30. Med jedačo se je zunaj res močno ulilo. Baje že dolgo ni bilo tako, kar pomeni, da sva res prinesla nekaj mokrega s sabo. Ko smo že skoraj zaključili z večerjo, je prišlo do izpada elektrike. Tudi to je baje redek pojav. Kakšne raritete imava torej možnost opazovati v tem mestu!
Električni tok je čez čas spet stekel skozi žarnico, prostor se je zasvetil, a midva luči nisva več potrebovala. Sva že poiskala svet sanj pod odejo.
Kuhanje večerje v San Ignaciu
Takole sva kuhala juhico v San Ignaciu.
Rdeč jezuitski kamen
San Ignacio Adventure Hostel je prenočišče na velikem posestvu z bazenom, žarom, biljard mizo, udobnimi fotelji … skratka – na prvi pogled rajsko. Ko sva se sinoči čekirala na recepciji, sva razmišljala, da bi najin postanek v San Ignaciu z ene noči podaljšala na dve. Videti sicer nimava kaj dosti v tem kraju, a hostel izgleda dovolj udobno, da bi si privoščila kak dan zgolj za relaksacijo.
Pa je instinkt rekel “ne” podaljšanju. In prav je storil. Ko sva prišla v sobo, se nama je hostel zazdel povsem soliden, a nič več kot povprečen. Ko sva stopila v kopalnico, smo padli že nekoliko pod povprečje (ljubitelji pajkov in plesnivih tušev se ne bi strinjali). Krepko pod povprečje pa smo padli ob obisku kuhinje. Ta ima dimenzije in opremo kot kuhinja kakšne restavracije, posodo in higienski nivo pa kot kuhinjska niša kolibe starega argentinskega gauča. Preiskala sva vse omarice in našla le eno posodo, primerno za kuhanje juhe za 2 osebi – vse ostale so bile namenjene kuhanju za četo ranjencev v bolnici Franji. Z nekaj spretnosti sva usposobila štedilnik, katerega plinski plamen je imel dvakrat tolikšen premer kot najina posoda. Kuhala sva in kuhala in z najino župco očistila staro trdovratno umazanijo, ki se je skozi čas nakopičila v srebrno-črno-rjavem piskru. Okus, ki ga pomniš.
Torej, hostel – lepa fasada in neokusna notranjost.
Današnji zajtrk naju je – tako kot v Puerto Iguazu – napolnil s sladkorjem. Polna energije sva se spravila nad čekiranje mailov in urejanje slik, nato pa sva nameravala na recepciji hostla opraviti nakup kart za avtobus do Cordobe. A pot nama je prekrižal nek lokalni poba, ki se je ponudil, da nama karti priskrbi z 20-odstotnim popustom. Hm … nekam prelepo, da bi bilo lahko res? Sumničavo sva se spogledovala. Kaj ima on od tega? Da ni tole kak nateg? On pa je slonel ob pultu, se smehljal in srkal mate.
Le kdo bi se branil tako velikega prihranka – pri pobu sva naročila karte in jih čez 10 minut res dobila. Čisto prave karte, z najinimi imeni in priimki. Kasneje sva izvedela, da tak popust sicer ni nič nenavadnega, ker naj bi vse argentinske agencije, ki prodajo dolgorelacijske avtobusne karte, študentom ponujale tovrsten popust.
Danes so se skrivnostne bele halje prejšnjega večera razjasnile. Na ulicah je bilo tokrat še več mladine v doktorskih uniformah … ki so se izkazale zgolj za šolske uniforme. Ah ja, pa sva že mislila, da imajo toliko medicinskega kadra.
Glavna atrakcija San Ignacia so ruševine nekdanjega jezuitskega misijona San Ignacio Mini, ki je bil ustanovljen leta 1610 na območju današnje Brazilije, leta 1696 pa je bil preseljen na lokacijo današnjih ruševin in je eden od številnih tovrstnih misijonov, ki so zrasli na območju današnjih držav Paragvaj, Argentina in Brazilija. Jezuiti so imeli v 17. in 18. stoletju precej pomembno povezovalno vlogo med lokalnim indijanskim prebivalstvom in prišleki iz Evrope. Za evropske osvajalce so bili pozitiven element, ker so pokristjanjevali domorodno prebivalstvo in s tem širili kolonialni vpliv. Na drugi strani pa so jih tudi guaraniji sprejeli odprtih rok, saj so jezuiti za širjenje vere izbrali precej mehko metodo – naučili so se jezika guarani, se prilagodili lokalnim navadam in običajem, delovanje skupnosti in misijona so organizirali tako, da je vse potekalo v sozvočju s tradicionalnimi indijanskimi običaji, pa še mnogo mani kruti so bili kot španski konkvistadorji. Torej, dvakratna zmaga za jezuite.
A oblast tam daleč na Iberskem polotoku je skozi čas zavohala, da so jezuiti do guaranijev čisto preveč prijazni in da ne nastopajo proti njim tako gospodovalno kot si je zamislila španska krona. Prišel je ukaz “jezuiti, spakirajte kovčke”, na njihovo mesto pa so prišli frančiškani. Ti so delovali mnogo bolj po okusu vladarja …
Ogled veličastnih ruševin pod žgočim soncem naju je povsm zlakotil in dehidriral. Bližnja restavracija nama je priskočila na pomoč.
Nato pa le še v hostel po nahrbtnike in pot pod noge do avtobusne postaje na avtobus za Cordobo, doslej najdaljšo avtobusno vožnjo tega potovanja, v trajanju dobrih 17 ur. Malo naju je skrbelo, kako bova prestala tako dolg transport, a bojazen je bila odveč. Vsaj po večernem delu prevoza tako sklepava. Sedeži so komfortni, filmi ameriško neumni (a vseeno dovolj zanimivi, da ne moreš odmakniti pogleda), večerja pa precej obilna z lazanjo, francosko solato, vinom … (no, presenetilo naju je že samo dejstvo, da sploh dobiva večerjo). Samo naj se tako še nadaljuje vse do Cordobe …
Za vmes …
Zadnje dni se precej dogaja, tako da zvečer le še padeva v posteljo in prespiva pisanje dnevnika, objav … A počasi se stanje izboljšuje. Še kak dan, pa bova poštimala vse objave za pretekle dni in jih objavila skupaj, v paketu. Potem pa menda spet sproti naprej
Dokler pa je z aktualnimi novicami o najinih dogodivščinah suša, dajeva na ogled dva kratka videoposnetka, nastala v Sao Paulu.
Prvi je bil posnet v torek, 22. 10., pred afro-brazil muzejem Ipiranga, kjer je trop otrok z animatorjem poskakoval ob ritmih in zvokih afriške glasbe.
Do nastanka drugega posnetka pa je prišlo dan kasneje, torej v sredo, 23. 10., ko sva plezala po stopnicah od Estadio Municipal Sao Paulo in si ritem odmerjala s pesmijo.
Za češnjo na torti pa tole: Najin gostitelj Vicente iz Sao Paula je dejal, da so 3 najslabše možne države na svetu, ki jih je osebno obiskal naslednje – od najslabše do malo manj najslabše:
- Paragvaj (razlogi: brez kulture, grda mesta, umazano, dolgčas …)
- Panama (razlogi: nič drugega kot banke za pranje denarja in ljudje, ki te čudno gledajo)
- Slovaška (razlogi: kolektivna družbena depresivnost, neprijaznost do turistov, slabo mnenje Slovakov o lastni državi in znamenitostih)
Midva zaenkrat nisva obiskala še nobene od teh, tako da njegove “top liste” ne moreva komentirati. Kaj pa pravite na to ostali? Razpišite se v komentarjih
Hudičevo grlo in divje živalice
Nacionalni park Iguazú na argentinskem bregu reke ponuja posebno akcijo, imenovano Segundo Día, ki obiskovalcu omogoča, da pride drugi dan zapored ponovno v park, si ogleda preostale znamenitosti, ki si jih dan pred tem zaradi velikosti parka ni uspel ogledati, in za to plača le polovično ceno vstopnine v park. Načeloma lepa poteza. A razlog, da si parka ne moreš ogledati v enem dnevu ni toliko v tem, da bi bil za kaj takega prevelik, ampak predvsem v tem, da organizacija samega parka oz. prevozov znotraj njega rahlo šepa. Ne verjameš? Preberi tole
Jutranji vlakec, ki svojo pot prične pri vhodu v park, bi skoraj zamudila, ker je bil že tako poln, da so naju tik pred odhodom le še po nekem čudežu konzervirali kot male sardine med japonske in argentinske turiste. Uf, pa sva prišparala pol ure čakanja do naslednjega vlaka! Zdaj pa črta do druge – in hkrati zadnje – postaje vlaka, Garganta del Diablo.
Jok brate, odpade. Na prvi postaji – vsi dol in v vrsto za vlakec do druge postaje. Čakali smo na prvi vlak … odpeljal je poln, a brez naju. Pa drugi vlak … prav tako. Pa tretji … aha, v tretje gre rado!
Garganta del Diablo je točka na reki Iguazú, ki ne bi mogla imeti imena, ki bi jo opisalo bolje kot to, ki ga ima. Bela peneča se voda, belkast pršec, ki ga sunek vetra na vsake toliko zanese proti tebi in te zmoči do spodnjic, bučanje padajoče vode, stotine mokrih fotoaparatov in kamer, usmerjenih v naravno čudo … vse to je Garganta. Vzame sapo in ne da, da bi odtrgal pogled od te presunljive stvaritve narave! Čudovit občutek, vreden akcije Segundo Día.
Povratek do vhoda v park poteka po enakem kopitu kot prihod do Gargante – z veliko čakanja, potrpežljivosti in upanja na prost sedež na vlaku. Vse skupaj pa bi se še bolj vleklo, če nama ne bi družbe delali živopisni metulji, ki so kar iskali pozornost in se nastavljali fotografskim objektivom.
Na poti od parka do mesteca sva se ustavila v zavetišču za divje živali Güira Oga (= hiša ptic). Tu sprejemajo, hranijo, rehabilitirajo in učijo za ponovno življenje v naravi vse vrste ptic in drugih divjih živali iz okoliške selve. Enkratno je bilo v skoraj naravnem okolju videti tukane, ki so se prav po manekensko spogledovali z obiskovalci, tukana z zelenim kljunom, ki je eden redkih še živečih osebkov te vrste na svetu, opice, sokole, želve … Pa vse sadno-mesne dobrote, ki jih za živali pripravijo v kuhinji med drevesi … Res lepo urejeno zavetišče, ki se ga definitivno splača videti ob pohajkovanju po tem koncu. Nahaja se na poti do slapov in je označeno z ogromnim napisom, a ljudje očitno slepo zdrvijo do slapov, brez oziranja levo in desno, ter tako to simpatično zavetišče preprosto spustijo s svojega itinerarija.
Kot že pred dvema dnevoma, sva bila tudi danes naštimana na hitro hojo (in na trenutke celo na tek), tako da bi brez težav izpeljala ogleda, ki sva si ju zadala. In … uspelo nama je!
Ujela sva avtobus ob 16.20 proti San Ignaciu, kamor sva prispela okoli pol devete zvečer. Gre za prijetno vasico ob reki Parana, kjer so naju v temi noči na ulici pričakali posamezni mimoidoči majhni zdravniki v belih haljah. Čemu vse te bele halje? Odgovor bova poskusila poiskati jutri, pri dnevni svetlobi.
Negativni ioni sreče
Argentinski zajtrki so sladki. Izjemno sladki. V hostlu so naju postregli s kruhom, sladko sladkim rogljičkom in še bolj sladko slaščico iz listnatega testa, zraven pa ponudili marmelado in tipično argentinsko karamelo dulce de leche, ki jo je sicer moč najti skoraj v kakršni koli obliki v kateri koli jedi (od sladoleda do piškotov do …).
Današnji dan sva v celoti posvetila argentinski strani slapov na reki Iguazú. Pravijo, da je res vredno obiskati slapove na obeh straneh meje, saj brazilska stran ponuja pogled na slapove bolj od daleč, kar omogoča, da večino slapov zajameš z enim pogledom, medtem ko se v Argentini posameznim slapom popolnoma približaš, z njimi spregovoriš besedo ali dve in si le korak od tega, da postaneš eno s slapom. Po današnjem pohajkovanju med slapovi lahko potrdiva, da se res splača videti to mogočno padajočo vodo iz obeh največjih držav Južne Amerike.
Negativni ioni, ki se sproščajo ob padanju vode preko visokih bazaltnih stopenj, povzročajo, da se skromni občudovalec tega naravnega čudesa sredi južnoameriške celine za hip ustavi, napolni z dobro voljo in pozitivno energijo ter odide izpod pršca Iguazú kapljic srečen in zadovoljen.
Midva sva srečna pohajkovala pod slapovi, nad slapovi, skozi divji gozd … in niti manjše nevšečnosti nama niso za dolgo skalile dobre volje – negativni ioni so opravili svoje poslanstvo.
Želela sva se s čolnom popeljati pod slapove, da jih pozdraviva čisto od blizu, a zaradi jutranjih težav pri dvigu gotovine na bankomatu sva ob prihodu v park ugotovila, da preprosto nimava dovolj denarja za to avanturo. Preostala je še druga možnost – plačilo s kartico, a to je možno le na čisto drugem koncu parka. Skoraj tekla sva do plačilnega mesta, da ne bi zamudila naslednjega odhoda čolna, a vse zaman. Kartica je šla trikrat skozi terminal in bila trikrat zavrnjena. To sva razumela kot zelo jasen znak, da bo ta 12-minutna avantura s čolnom morala počakati na naslednji obisk slapov, ko bova polna gotovine in različnih plačilnih kartic. Po minuti ali dveh razočaranih obrazov, sva le še zamahnila z roko in jo ob Marušini izjavi “Za 12 minut pršenja vode grem pa lohk tut pod tuš – in to zastonj!” mahnila dalje po parku.
Tako sva se zatopila v slapove, da sva spregledala, kdaj odpelje zadnji vlak do končne in najbolj spektakularne točke parka Iguazu – do hudičevega grla oz. Garganta del Diablo. Zadnji vlak je odpeljal, a negativni ioni so zopet opravili svoje. Hitro sva pregnala slabo voljo in sklenila, da jutri prideva še enkrat in opraviva še s preostankom parka.
Večerja z nemškima kolegoma v hostlu, klepet s popotnicami z Danske, planiranje poti v naslednjih dneh … dovolj bo za en dan.
Nepojmljiva moč vode!
Zbudila sva se v kislo sivo deževno jutro na avtobusu nekje pred Foz do Iguaçu. Pa menda naju ja ne čaka še en deževen dan?! Napoved je bila mnogo bolj obetavna …
In ta obetavna napoved se je tudi uresničila. Avtobus je prispel v sončni Foz z običajno brazilsko polurno zamudo. Jutranja higiena na avtobusni postaji, nato pa na naslednji bus proti centru. Tam, na glavni lokalni avtobusni postaji, iskanje naslednjega avtobusa proti Itaipu, eni največjih hidroelektrarn na svetu, ki si jo delita Brazilija in Paragvaj. Gre za ogromen objekt, ki velja za eno izmed čudes modernega sveta in ki zagotavlja 90% električne energije celotnega Paragvaja in 18% električne energije Brazilije. Jez je dolg skoraj 8 km in visok 200 m, akumulacijsko jezero za njim pa je veliko več kot 1300 kvadratnih kilometrov – cca. 6,5% površine Slovenije.
Gneča za obisk elektrarne ni bila zelo velika, a ravno pravšnja, da sva morala na svojo priložnost za panoramski ogled počakati uro in pol – ravno prav za pozen zajtrk v parku blizu elektrarniškega kompleksa. Ogled zunanjosti celotnega kompleksa je potekal s podobnim avtobusom, kakršnega sva bila vajena iz Curitibe. Bila pa sva v skupini turistov, ki se je odpravila na ogled ob tej uri, edina ne-Brazilca in dva izmed cca. 3000 Slovencev, ki so kompleks obiskali od odprtja elektrarne v 70. letih prejšnjega stoletja dalje.
Peljali smo se mimo detajlno urejenih zelenih površin, ki vodijo do ogromnega jezu, ter se ustavljali na razglednih točkah, s katerih lahko le strmiš v daljavo in se počutiš škratovsko majhnega ob mogočnosti in veličini vode, ki se preliva iz velikanskega jeza skozi turbine in pretvarja lastno energijo v električno energijo za lažje življenje milijonov ljudi na obeh bregovih reke Parana. Res veličasten objekt, ob katerem je moja glava več ali manj brez težav ostala budna, Marušina pa je nekajkrat omahnila in si vzela minuto ali dve za oddih (spanec na nočnem avtobusu namreč ni bil ravno najbolj okrepčilen). Peljali smo se po jezu z brazilske na paragvajsko stran reke Parana in občudovali globine pod nami.
Okoli 14h, po ogledu ogromnega hidroelektrarniškega objekta, sva sedla na avtobus nazaj do centra mesta in tam poiskala prevoz do slapov Iguaçu. Vse je potekalo precej hitro, saj sva morala biti najkasneje do sedmih zvečer spet nazaj v centru, ko odpelje zadnji avtobus za Argentino. A hitenje pravzaprav ne pomaga kaj dosti, ker v vsakem primeru čakaš vsak bus pol ure, nadaljnje pol ure se pelješ … in ura se takoj obrne.
Ob vstopu v nacionalni park Iguaçu na brazilski strani sva imela za ogled cca. uro in pol časa, da se nama izide s prevozi. Stric pri blagajni je na najin časovni okvir le skomignil z rameni. Ha, uspelo nama bo, sva dejala. In sva šla. In videla praktično vse, kar je videnja vredno na brazilski strani slapov. Videla sva mogočnost slapov, izjemno moč in veličino vode (že drugič v enem dnevu), ter postala čisto mokra od kopice drobnih kapljic, ki tvorijo bel oblak v neposredni bližini slapov. V parku sva uzrla tudi simpatične male zverinice, koatije oz. nosate medvedke, ki se prosto sprehajajo med turisti in ponujajo vabljiv motiv za nas, nedeljske fotografe.
Ura se je približevala pol šesti, čas je bil, da počasi odpeketava nazaj proti mestu. A magičnost slapov nama ni dala oditi …
Nekaj čez 18. uro sva že čakala v centru Foza na avtobus za Puerto Iguazú. Čakala sva in čakala, avtobusa pa od nikoder. Skupaj s tremi mladimi Nemci in nekaj lokalci smo ugotavljali, ali je to sploh prava postaja in ali avtobus ob nedeljah vozi po urniku. Menda naj bi bili na pravem mestu ob pravi uri. Le avtobusa ni bilo. Ni ga bilo pol ure, tričetrt ure, eno uro … Po uri in četrt se je prikazal. Pa sva krenila na zadnjo vožnjo po brazilskih cestah.
Na brazilskem mejnem prehodu smo turisti hitro poskakali z avtobusa, zdirjali do mejne kontrole po žig za izstop iz države, nato pa odbrzeli spet nazaj na avtobus, ki nam je že skoraj odpeljal pred nosom. Ja, tako gre to. Če si prepočasen, šofer pač stopi na gas in odpelje, ti pa počakaš naslednji bus, ki (če imaš srečo) pripelje čez naslednje pol ure. Formalnosti na argentinski strani so bile bolj umirjene, saj smo tam morali izstopiti vsi – tako turisti, kot lokalci.
Po prihodu v Puerto Iguazu sva le še sledila dvema Nemcema, ki sta že imela ogledan hostel, saj midva nisva imela še nobenega plana, kje se nastaniti v najinem prvem argentinskem kraju. Hostel Porämbá sicer ne slovi ravno po čistoči, so pa ljudje kar prijazni. In pa bazen imajo. Ob 21h je bila v njem prava gneča. V njem smo plavali (oz. kot je povedal nemški znanec, smo izvajali waterhiking) štirje turisti, sto odpadlih listov in verjetno nekaj živalic, ki jih moje oko v poltemi ni opazilo. Verjetno je nekaj teh živalic nadaljevalo žur tudi v najinih posteljah, ker naju je ob odpravljanju k spancu vse srbelo …
Skok iz mesta
Zadnji dan v Curitibi je obetal skok iz mesta in upanje na malo lepše vreme. Z gostiteljico Reko in nesojeno gostiteljico Bruno naj bi se odpravili proti obali, a jutranji pogled skozi okno je razkrival le zlovešče temne oblake, ki so se dolgočasili v okolici mesta. Saj bo bolje …važno, da je družba prava.
Nekaj točk, ki si jih je vredno ogledati, sva včeraj prezebla in zaspana spustila, zato smo se danes z Reko odpravili do njih.
Universidade Livre de Meio Ambiente je prostor v nekdanjem kamnolomu, ki je danes zapolnjen z jezercem in učilnicami na kolih, ki ob posebnih priložnostih služijo za širjenje ekološke ozaveščenosti in okoljska izobraževanja.
Zapeljali smo se še do Opera de Arame oz. žičnatega teatra, ki je neke vrste letno gledališče, v celoti zgrajeno zgolj iz žičnate konstrukcije – kar zna biti nekoliko zoprno, če dama pride v petkah in se zagozdi na poti do svojega sedeža.
Pobrali smo Bruno, njeno nemško cimro iz Francije – Nadjo in njenega fanta Cederica. V karavano sta vskočila še Brunina soseda Julian in Bianca, nato pa gas in smer Morretes.
Pot nas je vodila mimo obcestne postojanke, kjer smo degustirali caldo de cana, zelo sladek sok, iztisnjen neposredno iz “olupljenega” sladkornega trsa. Ponavadi soku dodajo malce limoninega soka, da je zadeva bolj pitna in osvežilna – tako je bilo tudi v našem primeru. Pravo doživetje pa ni bilo le srkanje te pijače, ampak tudi ogled celotnega postopka, kako je bilo sladkorni trs obdelan na način, da je potem v slastni obliki stekel po naših grlih.
Julian in Bianca sta se od preostale karavane poslovila na svoj živahen način z mnogimi poljubi in objemi, nato pa jo mahnila v svojo smer. Mi smo nadaljevali proti Morretesu.
To pisano mestece nas je pozdravilo s kopico stojnic, kjer so na sladkosneda usta čakale vrečke lokalnih bananinih bonbonov, slaščice iz kokosove mase in številne druge dobrote. A mi smo se cukru uprli. Čakalo nas je nekaj še bolj slinocedečega.
Villa Morretes je slikovita restavracija ob reki in palmah, s čudovito notranjostjo in še bolj čudovito kulinarično ponudbo. Reka pravi, da je to njena najljubša lokacija v tem kraju. Ona že ve, kaj govori. Ob šumenju vodotoka nas je natakar postregel s predjedjo iz treh različnih namazov – prvemu so dajale okus olive s česnom, drugemu koščki jajčevca s čebulo, tretji pa je bil pripravljen iz okusnega lososa. Komaj smo vse te okuse dodobra dojeli in si obliznili prste, se je omizje že ovilo v dišave barreada, neverjetno okusne jedi, pripravljene v posebni glineni posodi iz dolgo kuhanega govejega mesa, kateremu primešajo moko iz mandioke in ga postrežejo skupaj z bananami in rižem. Neopisljivo okusna reč! Ravno prav mehko meso … odlične banane, ki se neverjetno dobro podajo k jedi … in riž … zraven pa še maionese de camarão … mmmm … in ko smo vse pojedli, so nas čakale še male slaščice, nekakšne ocvrte kroglice iz bananine mase … božansko …
Po kratkem sprehodu po vasi, ko smo malce razhodili obilno kosilo, nas je avto popeljal proti Antonini, kraju na atlantski obali, ki je podobno pisan in slikovit kot Morretes, le da deluje precej bolj zaspano – kot stara umazana ribiška vasica, ki se je spremenila v mesto duhov. Špancir po naselju in fotkanje, potem pa črta proti domu. Polovica nas je že na poti poiskala zalužen počitek v zadnji vrsti sedežev.
Po prihodu domov od dneva ni ostalo več dosti. Spakirala sva vse svoje stvari, na hitro pomalicala, se z Reko odpeljala do avtobusne postaje in se poslovila, nato pa se vkrcala na nočni avtobus do Foz do Iguaçu, ki naj bi na poti prebil 9 ur in pol. Bomo videli, če mu bo uspelo … dosedanje izkušnje kažejo, da mora brazilski avtobus zamuditi točno pol ure, če želi veljati za brazilskega
Zadnji komentarji