Svetovna čudesa v beli kopreni
Petkovo jutro, zadnji dan v Riu. Nebo se je malce razvedrilo v primerjavi s preteklima dvema dnevoma, pa tudi najin čas v Riu se je počasi iztekal, zato sva si zadala, da se zjutraj podava na Corcovado, na obisk h Kristusu.
Ob prihodu do blagajne za slavno vzpenjačo nama je prijazna svetovalka pokazala temno siv zaslon. To naj bi bil trenutni pogled na Kristusa na vrhu, ki ga je pospremila s prijaznim nasvetom “ali ne bi morda prišla na ogled kdaj drugič?”. Hvala, a tu sva zadnji dan, zato greva gor, pa tudi če se nama Kristus ne prikaže, ga bova pa vsaj slutila nekje v bližini.
Naslednje prijazno presenečenje. Karto za Corcovado je mogoče po znižani študentski ceni dobiti le, če si brazilski študent. Ha, Kristusa se ne vidi, pa še polno ceno bova plačala? Jah nič, kdo ve, kdaj bova naslednjič v Riu. Kupila sva karti za naslednjo prosto vzpenjačo, do katere je bilo še uro in pol čakanja, tako da sva ta čas prebila ob ogledu bližnje cerkve in ob – kakor to imenuje Lonely Planet - people watchingu. Na karti so nama natisnili napis sem visibilidade, da se ne bi kasneje pritoževala in zahtevala vračila denarja.
Vožnja je bila že sama po sebi slikovita, dodatno po so jo popestrili vzkliki navdušenja brazilskih možakarjev (za navzgor) in dam (za navzdol).
Trem do Corcovado
Atrakcija Corcovada pa ni le kip Kristusa, temveč mu kanček pozornosti jemljejo tudi male kosmate prijateljice.
Opice na Corcovadu
Razgled z vrha res ni bil bajen, a vseeno je bil vreden vzpona. Predvsem pa je bil daleč od temne sivine, ki so nama jo kazali doli v mestu (verjetno je šlo zgolj za pokvarjen zaslon).
Pogled s Corcovada na Rio (Tijuca, Maracanã …)
Cristo Redentor
M&M&Cristo
Cristo & Miha
Cristo
Šofer vzpenjače in samba glasbenik bosta ovekovečila ta trenutek
Okoli 14h sva sestopila s Corcovada in jo ubrala še k drugi slikoviti must-see atrakciji Ria - Pão de Açúcar. Sprehodila sva se skozi predela Botafogo in Urca, nato pa jo kar peš, kot prava šparovna in hribolazna Slovenca, ubrala na vrh Morro da Urca, kjer se nahaja vmesna postaja nihalke na Pão de Açúcar.
Pão de Açúcar in Praiha Vermelha
Otroška igra z valovi na Praiha Vermelha
Opica na poti na Morro da Urca
Opica na poti na Morro da Urca
Opica na poti na Morro da Urca
Pão se je skrival nekje v gosti beli kopreni, tako da se nama ob pogledu z vrha Morro da Urca niti sanjalo ni, kje bi se v tej belini lahko izrisal Pão, in niti to se nama ni sanjalo, zakaj bi za ta beli razgled plačala drago vozovnico, da bi naju popeljali tja gor. Uživala sva v skormnem razgledu, ki se je počasi odkrival s peš osvojenega vrha, in si ob tem oblizovala prste s čakanjem na ledeno hladni açaí s koščki banane in granole.
“Zadimljeni” Botafogo …
… in Flamengo
Praia do Flamengo
Urca v zadnjih (in redkih) sončnih žarkih
Açaí
Ob povratku v hostel sta najin klepet v slovenščini zaslišala dva slovenska kolega popotnika, Simon in Ivana, ki sta si zadala bistveno daljšo in obsežnejšo popotniško avanturo – z motorji naj bi v treh letih obkrožila svet. Nama še manjka malce kilometrine za kaj takega … Večer je minil ob klepetu o brazilski birokraciji, državah, ki nas čakajo na naših poteh, in dogodivščinah, ki so nam naslikale našo dotedanjo podobo Brazilije.
Čudovito! Čudovite slike!