Pot iz Ljubljane do Dunaja je minila kot bi mignil, le naspala sva se tako malo, da je komaj omembe vredno. Ob izstopu iz Goopti kombija na dunajskem letališču ob 4.55, naju je zajel zoprn jesenski mraz, zaradi katerega sva se tresla še nadaljnjih 15 minut po vstopu v toplo letališko poslopje. Na treh odprtih check-in in drop-bag okencih British Airways so naju pričakali trije azijci z izpiljeno nemščino in malo manj izpiljeno angleščino. Oziroma štirje azijci. Četrti je bil potnik, ki se je z gospodom na šalterju glasno prepiral nekaj na temo teže prtljage. O čem točno je tekla debata, ne veva, saj sva bila pozorna zgolj na samega možakarja in njegovo pojavo – ne vidiš ravno vsak dan azijca srednjih let, ki čez pol letališke hale izraža nezadovoljstvo v nemščini. Sledila je malica smrjenskega štrudla in polet v London.

V zraku nekje nad Nemčijo

Letalsko čtivo

Letališče London Heathrow nama je najprej naložilo malo rekreacije v obliki trekinga med terminali, nato pa naju, čakajoča na naslednji let, nastanilo na terminalu 5 do 13. ure. Tu je sledil še drugi hod smrjenskega štrudla.

Iskanje pravega terminala, dela terminala, vrat

Drugi hod štrudla

Let do Ria pa je bil pravi podvig – za žejo, zadnjico in splošno udobje. Vode sva imela s sabo nekoliko premalo, britanske stevardese pa tudi niso bile z napitki bogve kako radodarne. Poleg tega je malo primanjkovalo prostora za noge, pa tudi zadnja plat naju je po dobrih 11 urah leta že pošteno opozarjala, da bo sedenja za en čas dovolj. Ampak, kaj bi jamrala – let za domov bo še za 2 uri daljši Pa tudi cela,  živa in zdrava sva stopila na nama novo in neznano celino, kar je najbolj pomembno.

Prečkanje ekvatorja