Negativni ioni sreče
Argentinski zajtrki so sladki. Izjemno sladki. V hostlu so naju postregli s kruhom, sladko sladkim rogljičkom in še bolj sladko slaščico iz listnatega testa, zraven pa ponudili marmelado in tipično argentinsko karamelo dulce de leche, ki jo je sicer moč najti skoraj v kakršni koli obliki v kateri koli jedi (od sladoleda do piškotov do …).
Današnji dan sva v celoti posvetila argentinski strani slapov na reki Iguazú. Pravijo, da je res vredno obiskati slapove na obeh straneh meje, saj brazilska stran ponuja pogled na slapove bolj od daleč, kar omogoča, da večino slapov zajameš z enim pogledom, medtem ko se v Argentini posameznim slapom popolnoma približaš, z njimi spregovoriš besedo ali dve in si le korak od tega, da postaneš eno s slapom. Po današnjem pohajkovanju med slapovi lahko potrdiva, da se res splača videti to mogočno padajočo vodo iz obeh največjih držav Južne Amerike.
Negativni ioni, ki se sproščajo ob padanju vode preko visokih bazaltnih stopenj, povzročajo, da se skromni občudovalec tega naravnega čudesa sredi južnoameriške celine za hip ustavi, napolni z dobro voljo in pozitivno energijo ter odide izpod pršca Iguazú kapljic srečen in zadovoljen.
Lisica in lisica
Začetna postaja vlakca v parku
Pot Macuco
Zanimivo drevo ob poti
Velika mravlja nama je prekrižala pot
Pot po parku
Kuščar v parku
Slapovi Iguazú
Slapovi Iguazú
Slapovi Iguazú
Slapovi Iguazú
Slapovi Iguazú
Pozer
Midva sva srečna pohajkovala pod slapovi, nad slapovi, skozi divji gozd … in niti manjše nevšečnosti nama niso za dolgo skalile dobre volje – negativni ioni so opravili svoje poslanstvo.
Želela sva se s čolnom popeljati pod slapove, da jih pozdraviva čisto od blizu, a zaradi jutranjih težav pri dvigu gotovine na bankomatu sva ob prihodu v park ugotovila, da preprosto nimava dovolj denarja za to avanturo. Preostala je še druga možnost – plačilo s kartico, a to je možno le na čisto drugem koncu parka. Skoraj tekla sva do plačilnega mesta, da ne bi zamudila naslednjega odhoda čolna, a vse zaman. Kartica je šla trikrat skozi terminal in bila trikrat zavrnjena. To sva razumela kot zelo jasen znak, da bo ta 12-minutna avantura s čolnom morala počakati na naslednji obisk slapov, ko bova polna gotovine in različnih plačilnih kartic. Po minuti ali dveh razočaranih obrazov, sva le še zamahnila z roko in jo ob Marušini izjavi “Za 12 minut pršenja vode grem pa lohk tut pod tuš – in to zastonj!” mahnila dalje po parku.
Slap Adam
Slapovi Iguazú
Tako sva se zatopila v slapove, da sva spregledala, kdaj odpelje zadnji vlak do končne in najbolj spektakularne točke parka Iguazu – do hudičevega grla oz. Garganta del Diablo. Zadnji vlak je odpeljal, a negativni ioni so zopet opravili svoje. Hitro sva pregnala slabo voljo in sklenila, da jutri prideva še enkrat in opraviva še s preostankom parka.
Večerja z nemškima kolegoma v hostlu, klepet s popotnicami z Danske, planiranje poti v naslednjih dneh … dovolj bo za en dan.
Bravo za tako zanimiv dnevnik vajinih dogodivščin!
ko si samo zamislim kako uživata, kar še mene spreleti vznemirjenje. Obilo sreče vama želim tudi v prihodnje in kar tako naprej z dnevnikom. super je! 
pozdrav iz Slovenije! 