São Paulo leži ob kozorogovem povratniku, na 23,5° J.g.š. Lega na tej specifični geografski točki ga bogati z zanimivo meteorološko lastnostjo – izjemno spremenljivim vremenom. To sva sicer izkusila že v preteklih dneh, ko se je iz soparno vročega popoldneva izcimilo nesramno hladno pozno popoldne, in ko je po 30-stopinjskem večeru sledila noč, v kateri sva si oblačila jopice in se zavijala v odeje kot polha. Ampak današnji vremenski obrat je bil bolj očiten.

Za razliko od včeraj, sva danes nekoliko poležavala. Do 8.30. Oči so se odprle ob okusnem zajtrku s štručko, polnjeno z zmletim piščančjim mesom in sirom, ter štručko, notranje obloženo s šunko in paradižnikom, postreženo v lokalu čez cesto. Dobro naju pitajo tile Brazilci, če se vsaj za silo potrudijo, da naju razumejo, kaj želiva naročit.

11. ura je odbila na mestni katedrali, znak da se morava pojaviti na Praça da República. Na metro postaji naju je pričakal José, poleg Vicenteja najin drugi gostitelj v São Paulu, ki naju je ta dan povabil na free walking tour po starem centru São Paula, organiziran vsako sredo in soboto. Sonce je pripekalo, pred večdesetglavo skupinico turistov pa je bil 4-urni sprehod med trgi, cerkvami, stolpnicami, parki in brezdomci São Paula.

Rafa s skupino turistov

Hiperaktivni vodič Rafa ljubi svoje mesto in težko bi si želeli bolj entuziastičnega in zanimivega interpreta ulic tega mesta kot je on. Ozirali smo se v višave k največjim stanovanjskim stavbam Južne Amerike, k najvišjim stavbam Brazilije in k orglam katedrale, ki so tako močne in mogočne, da jih smejo pri mašah uporabljati le v 10% njihove moči, saj bi bila sicer ob njihovem usodnem petju ogrožena stabilnost same cerkve in trdnost okenskih stekel.

Edificio Copan, stavba, ki velja za največjo stanovanjsko stavbo Južne Amerike in jo je zasnoval arhitekt Oscar Niemeyer, v sebi skriva 1160 stanovanj, v katerih prebiva več kot 5000 prebivalcev. Stavba je tako velika, da ima povsem svojo poštno številko. Če koga ti podatki ne navdušijo, ga pa zagotovo ne pusti hladnega stavbina ekstravagantna zunanja podoba.

Edificio Copan – stavba, prevelika za v objektiv

Theatro Municipal je bil zgrajen v začetku 20. stoletja in uradno odprt 12. 9. 1911, ko je povabljena gospoda prišla na ogled Shakespearjevega Hamleta. Ljudje niso bili nič drugačni kot danes. Želeli so se kititi s svojo lastnino, zato se je na slavje vsak pripeljal s svojim nobel avtomobilom, zaradi česar se je ta dan v zgodovino zapisal še zaradi enega premiernega dogodka – prvega prometnega zastoja v zgodovini São Paula.

Dolina Anhangabau, pod katero poteka tunel ene glavnih mestnih prometnic in pod katero teče kanalizirana reka, ki je nekoč tekla tu skozi

Ko smo prehodili že tričetrt načrtovane poti, se je pa zgodilo. Vremenski obrat. Dež. Oziroma DEŽ. Debele kaplje so padale za vrat, Rafa pa je navdušeno brez strehe nad glavo nadaljeval zgodbo svojega mesta. Midva sva se stiskala pod dežnikom, ki je brez večjih poškodb preživel napad v Riu, na račun večine preostalih članov skupine pa so solidno služili ulični prodajalci dežnikov in pelerin v stilu vreč za smeti, ki so ob prvih kapljah prilezli iz vsake luknje in izza vsakega vogala. Padavine se krepijo, Rafa brez spremembe stopnje navdušenja razlaga dalje. Rafa, streha ni tako daleč … Ko je bil že moker do gat, je popustil. Poskrili smo se pod nadstrešek stavbe, ki je soseda najvišje (in verjetno najgrše) brazilske stolpnice. Kmalu se je dež za silo umiril, tako da smo lahko obdelali še zadnjih par točk našega toura.

Poslovila sva se od Joseja, potem pa jo hitro ubrala proti Estadio Municipal, da ujameva ogled nogometnega muzeja, za katerega pravijo, da je res vreden ogleda, pa še vstopnina je zanemarljiva (3 R$ = 1 €). Večina ustanov se v Braziliji zapre ob 17h in tudi nogometni muzej ni izjema. Prihitela sva dovolj zgodaj in bila nad vsebino navdušena. Le nad preganjanjem proti izhodu pol ure pred zaprtjem muzeja sva bila navdušena nekoliko manj. Kakor koli – kdor pride vsaj 2-3 ure pred zaprtjem, bo imel kaj videti, saj je muzej čisto svež in nov, s celim kupom interaktivnosti in aktualnih podatkov. Must see attraction! Pa tudi sam stadion je lep. (P.S.: Pisec tega prispevka je sicer popoln analfabet in anti-fan kar se tiče nogometa, tako da je ta muzej očitno res v redu.)

Estadio Municipal São Paulo

Mokrih stopal, ki so plavala v od free walking toura namočenih čevljih, in utrujenih nog sva se napotila proti domu.

Zaključek najinega bivanja v 20-milijonskem mestu smo z Vicentejem kronali z večerjico v italijanskem lokalu Ragazzo, ob klepetu o couchsurfingu, naših načrtovanih poteh in filozofskih nazorih, ki vodijo današnjo Brazilijo. Zanimivo in ravno dovolj utrudljivo, da je glava koprnela po dostojnem spancu.

Vicente, Maruša in Miha