Nacionalni park Iguazú na argentinskem bregu reke ponuja posebno akcijo, imenovano Segundo Día, ki obiskovalcu omogoča, da pride drugi dan zapored ponovno v park, si ogleda preostale znamenitosti, ki si jih dan pred tem zaradi velikosti parka ni uspel ogledati, in za to plača le polovično ceno vstopnine v park. Načeloma lepa poteza. A razlog, da si parka ne moreš ogledati v enem dnevu ni toliko v tem, da bi bil za kaj takega prevelik, ampak predvsem v tem, da organizacija samega parka oz. prevozov znotraj njega rahlo šepa. Ne verjameš? Preberi tole

Jutranji vlakec, ki svojo pot prične pri vhodu v park, bi skoraj zamudila, ker je bil že tako poln, da so naju tik pred odhodom le še po nekem čudežu konzervirali kot male sardine med japonske in argentinske turiste. Uf, pa sva prišparala pol ure čakanja do naslednjega vlaka! Zdaj pa črta do druge – in hkrati zadnje – postaje vlaka, Garganta del Diablo.

Jok brate, odpade. Na prvi postaji – vsi dol in v vrsto za vlakec do druge postaje. Čakali smo na prvi vlak … odpeljal je poln, a brez naju. Pa drugi vlak … prav tako. Pa tretji … aha, v tretje gre rado!

Garganta del Diablo je točka na reki Iguazú, ki ne bi mogla imeti imena, ki bi jo opisalo bolje kot to, ki ga ima. Bela peneča se voda, belkast pršec, ki ga sunek vetra na vsake toliko zanese proti tebi in te zmoči do spodnjic, bučanje padajoče vode, stotine mokrih fotoaparatov in kamer, usmerjenih v naravno čudo … vse to je Garganta. Vzame sapo in ne da, da bi odtrgal pogled od te presunljive stvaritve narave! Čudovit občutek, vreden akcije Segundo Día.

Povratek do vhoda v park poteka po enakem kopitu kot prihod do Gargante – z veliko čakanja, potrpežljivosti in upanja na prost sedež na vlaku. Vse skupaj pa bi se še bolj vleklo, če nama ne bi družbe delali živopisni metulji, ki so kar iskali pozornost in se nastavljali fotografskim objektivom.

Na poti od parka do mesteca sva se ustavila v zavetišču za divje živali Güira Oga (= hiša ptic). Tu sprejemajo, hranijo, rehabilitirajo in učijo za ponovno življenje v naravi vse vrste ptic in drugih divjih živali iz okoliške selve. Enkratno je bilo v skoraj naravnem okolju videti tukane, ki so se prav po manekensko spogledovali z obiskovalci, tukana z zelenim kljunom, ki je eden redkih še živečih osebkov te vrste na svetu, opice, sokole, želve … Pa vse sadno-mesne dobrote, ki jih za živali pripravijo v kuhinji med drevesi … Res lepo urejeno zavetišče, ki se ga definitivno splača videti ob pohajkovanju po tem koncu. Nahaja se na poti do slapov in je označeno z ogromnim napisom, a ljudje očitno slepo zdrvijo do slapov, brez oziranja levo in desno, ter tako to simpatično zavetišče preprosto spustijo s svojega itinerarija.

Kot že pred dvema dnevoma, sva bila tudi danes naštimana na hitro hojo (in na trenutke celo na tek), tako da bi brez težav izpeljala ogleda, ki sva si ju zadala. In … uspelo nama je!

Ujela sva avtobus ob 16.20 proti San Ignaciu, kamor sva prispela okoli pol devete zvečer. Gre za prijetno vasico ob reki Parana, kjer so naju v temi noči na ulici pričakali posamezni mimoidoči majhni zdravniki v belih haljah. Čemu vse te bele halje? Odgovor bova poskusila poiskati jutri, pri dnevni svetlobi.