San Ignacio Adventure Hostel je prenočišče na velikem posestvu z bazenom, žarom, biljard mizo, udobnimi fotelji … skratka – na prvi pogled rajsko. Ko sva se sinoči čekirala na recepciji, sva razmišljala, da bi najin postanek v San Ignaciu z ene noči podaljšala na dve. Videti sicer nimava kaj dosti v tem kraju, a hostel izgleda dovolj udobno, da bi si privoščila kak dan zgolj za relaksacijo.

Pa je instinkt rekel “ne” podaljšanju. In prav je storil. Ko sva prišla v sobo, se nama je hostel zazdel povsem soliden, a nič več kot povprečen. Ko sva stopila v kopalnico, smo padli že nekoliko pod povprečje (ljubitelji pajkov in plesnivih tušev se ne bi strinjali). Krepko pod povprečje pa smo padli ob obisku kuhinje. Ta ima dimenzije in opremo kot kuhinja kakšne restavracije, posodo in higienski nivo pa kot kuhinjska niša kolibe starega argentinskega gauča. Preiskala sva vse omarice in našla le eno posodo, primerno za kuhanje juhe za 2 osebi – vse ostale so bile namenjene kuhanju za četo ranjencev v bolnici Franji. Z nekaj spretnosti sva usposobila štedilnik, katerega plinski plamen je imel dvakrat tolikšen premer kot najina posoda. Kuhala sva in kuhala in z najino župco očistila staro trdovratno umazanijo, ki se je skozi čas nakopičila v srebrno-črno-rjavem piskru. Okus, ki ga pomniš.

Torej, hostel – lepa fasada in neokusna notranjost.

Današnji zajtrk naju je – tako kot v Puerto Iguazu – napolnil s sladkorjem. Polna energije sva se spravila nad čekiranje mailov in urejanje slik, nato pa sva nameravala na recepciji hostla opraviti nakup kart za avtobus do Cordobe. A pot nama je prekrižal nek lokalni poba, ki se je ponudil, da nama karti priskrbi z 20-odstotnim popustom. Hm … nekam prelepo, da bi bilo lahko res? Sumničavo sva se spogledovala. Kaj ima on od tega? Da ni tole kak nateg? On pa je slonel ob pultu, se smehljal in srkal mate.

Le kdo bi se branil tako velikega prihranka – pri pobu sva naročila karte in jih čez 10 minut res dobila. Čisto prave karte, z najinimi imeni in priimki. Kasneje sva izvedela, da tak popust sicer ni nič nenavadnega, ker naj bi vse argentinske agencije, ki prodajo dolgorelacijske avtobusne karte, študentom ponujale tovrsten popust.

Danes so se skrivnostne bele halje prejšnjega večera razjasnile. Na ulicah je bilo tokrat še več mladine v doktorskih uniformah … ki so se izkazale zgolj za šolske uniforme. Ah ja, pa sva že mislila, da imajo toliko medicinskega kadra.

Glavna atrakcija San Ignacia so ruševine nekdanjega jezuitskega misijona San Ignacio Mini, ki je bil ustanovljen leta 1610 na območju današnje Brazilije, leta 1696 pa je bil preseljen na lokacijo današnjih ruševin in je eden od številnih tovrstnih misijonov, ki so zrasli na območju današnjih držav Paragvaj, Argentina in Brazilija. Jezuiti so imeli v 17. in 18. stoletju precej pomembno povezovalno vlogo med lokalnim indijanskim prebivalstvom in prišleki iz Evrope. Za evropske osvajalce so bili pozitiven element, ker so pokristjanjevali domorodno prebivalstvo in s tem širili kolonialni vpliv. Na drugi strani pa so jih tudi guaraniji sprejeli odprtih rok, saj so jezuiti za širjenje vere izbrali precej mehko metodo – naučili so se jezika guarani, se prilagodili lokalnim navadam in običajem, delovanje skupnosti in misijona so organizirali tako, da je vse potekalo v sozvočju s tradicionalnimi indijanskimi običaji, pa še mnogo mani kruti so bili kot španski konkvistadorji. Torej, dvakratna zmaga za jezuite.

A oblast tam daleč na Iberskem polotoku je skozi čas zavohala, da so jezuiti do guaranijev čisto preveč prijazni in da ne nastopajo proti njim tako gospodovalno kot si je zamislila španska krona. Prišel je ukaz “jezuiti, spakirajte kovčke”, na njihovo mesto pa so prišli frančiškani. Ti so delovali mnogo bolj po okusu vladarja …

Ogled veličastnih ruševin pod žgočim soncem naju je povsm zlakotil in dehidriral. Bližnja restavracija nama je priskočila na pomoč.

Nato pa le še v hostel po nahrbtnike in pot pod noge do avtobusne postaje na avtobus za Cordobo, doslej najdaljšo avtobusno vožnjo tega potovanja, v trajanju dobrih 17 ur. Malo naju je skrbelo, kako bova prestala tako dolg transport, a bojazen je bila odveč. Vsaj po večernem delu prevoza tako sklepava. Sedeži so komfortni, filmi ameriško neumni (a vseeno dovolj zanimivi, da ne moreš odmakniti pogleda), večerja pa precej obilna z lazanjo, francosko solato, vinom … (no, presenetilo naju je že samo dejstvo, da sploh dobiva večerjo). Samo naj se tako še nadaljuje vse do Cordobe …