Nekdo me dreza v roko … zaspano odprem oči in zagledam avtobusnega stevarda, ki mi želi postreči zajtrk. “Gracias,” mu rečem in vzamem predse pladenj s sladkimi argentinskimi prigrizki – piškoti, prepečenec, marmelada, biskvit, črni čaj. Ura je 8.10, smo še dobri 2 uri do Cordobe.

Zajtrk na avtobusu

Že v Curitibi so nama rekli, da očitno prinašava dež, Cordoba pa je na to trditev le še prikimala in naju ob izstopu z avtobusa pozdravila s pomladnim rosenjem.

Prijateljica Vicky naju je sprejela v svojem stanovanju, naju postregla z okusnim kosilom in prepustila počitku. Sklenila sva, da bova v Cordobi malo omilila intenzivnost ogledov in letanja po mestu, da si na polovici potovanja malo oddahneva in nabereva moči za naslednje 3 tedne. Pa še vreme je za počitek več kot primerno!

Proti večeru sva jo ubrala proti centru mesta. Najin cilj je bil Oratorio Obispo Mercadillo, kjer naj bi vsak četrtkov večer potekali brezplačni tango šovi. A o tem ni vedel nihče nič. Naju je pa vratar prireditvenega prostora informiral, da trenutno tu poteka teden brazilske kulture in da sva vabljena, da vseeno vstopiva. In sva šla noter – na zadnjih 5 minut predavanja o brazilski poeziji. Maruši je bilo zanimivo in razumljivo, jaz pa sem se le smehljal po brazilsko. Sledila je projekcija brazilske romantične komedije, kar je bil tudi znak, da morda le zapustiva dvorano. Ob izstopu nama je nek možakar zaupal, da tango šovi potekajo v parku pred dvorano in da tokrat zaradi dežja ne bo nič tega. Pa tako sva se veselila …

Kje najti boljšo tolažbo kot v cukru. Za vogalom sva naletela na slaščičarno Pan de azucar – El Rey de los Alfajores, kjer prijatelji slaščic pripravljajo umetnine v obliki slastnih alfajores, slaščic, ki so kot nekakšni sladki sendvički, v katere so ujeta polnila različnih okusov. Midva sva izbrala metodo, da nabereva pravljične 3 sendvičke, in sicer tistih okusov, kjer največ zavojčkov na pladnju že manjka – kar pomeni, da so to najboljši in najbolj iskani okusi. Iz kraljeve slaščičarne sva odšla s slaščicami s kokosovim, mareličnim in figovim polnilom ter jih pomalicala že tik pred vhodom.

Alfajores

Zadovoljnih brbončic in mokrih nog, ki jih je močil argentinski dež, sva se podala proti domu. Ob vstopu v stanovanje so že dišali zrezki, ki so se pripravljali v kuhinji … večerja ob klasični argentinski uri – ob 22.30. Med jedačo se je zunaj res močno ulilo. Baje že dolgo ni bilo tako, kar pomeni, da sva res prinesla nekaj mokrega s sabo. Ko smo že skoraj zaključili z večerjo, je prišlo do izpada elektrike. Tudi to je baje redek pojav. Kakšne raritete imava torej možnost opazovati v tem mestu!

Električni tok je čez čas spet stekel skozi žarnico, prostor se je zasvetil, a midva luči nisva več potrebovala. Sva že poiskala svet sanj pod odejo.