Cordoba, drugo največje argentinsko mesto in hkrati kraj, ki ima soimenjakinjo v daljni Andaluziji, ki naju je gostila pred dobrima dvema letoma. Cordoba naj bi bila tudi univerzitetno mesto z največjim številom študentov v Argentini, zato jo Lonely Planet opisuje kot mesto, polno mladostne energije, kjer vse vrvi od študentskega dogajanja. Tudi midva sva tu začutila nekaj tega utripa (od tod razigrana v naslovu). A za naju je bil to v zadnjih štirih dneh predvsem kraj prijetnega druženja, počitka in številnih potepuških psov (od tod divja v naslovu).

Deževni petek naju je popeljal mimo fotografske razstave v Paseo del Buen Pastor do Plaze San Martín v središču mesta, kjer so naju gostinci iz Cordobe pogostili z okusnimi panchosi. Za silo okrepčana sva si ogledala prostore stare jezuitske univerze, ustanovljene leta 1613, ki naj bi bila 4. najstarejša univerza Južne Amerike, in pripadajočo cerkev. Veliko južnoameriškega baroka, zanimivih zemljevidov, knjig, zgodb …

Na petkov večer se prileže malo družabnosti. Tokrat z Vicky, njenim bratom in sestro ter par prijatelji ob Vickyjini pici in najini skutni klobasi (express verzija sirovih štrukljev). Aj, ko bi se dalo v tujini dobiti tako dobro skuto kot na južni strani Alp, to bi bilo nekaj …

In po dveh dneh, v soboto, je Cordoba opustila svoj mrki obraz. Prebudili so naju sončni žarki, ki so skozi okno prodrli do vzglavja postelje. Zajadrala sva do pisane mogoče katedrale Iglesia del Sagrado Corazón, kjer se na pročelju bohotijo nenavadne kamnite živalice – sloni, želve, žabe …

Ko sva se nagledala in nafotografirala cerkvenega okrasja, se obrnila in že skoraj zapustila cerkveno dvorišče, naju je prestregel mali možic. “Vidim, da nista od tu,” je začel. In je izvedel, od kod so najine korenine. Potem pa sva v nadaljnje pol ure še midva izvedela nekaj o njem. Oziroma kar veliko o njem. Možic je kar govoril in se ni pustil motiti. Po rodu Bolivijec, živeč v Cordobi že od malih nog. Po izobrazbi medicinec, z delovno dobo v glavnem na mestu tajnika na železnici, zadnjih 12 let pa se ukvarja s fotografijo. Govoril je o družini, o Che Guevari, o nesmiselnosti današnjih monarhov in papeža. Veliko nama je imel za predati. In ko je za hip predahnil, smo se poslovili. Dovolj življenjskih zgodb za eno dopoldne.

Mesto je na sončno soboto vrvelo od energije, uličnega dogajanja in sprehajalcev. Midva sva si jo privoščila za kratek sprehod in kosilo v “domači” kuhinji.

Ena od argentinskih posebnosti je skoraj nenehno srebanje napitka mate. Pijejo ga doma, na poti, na delu … Pijejo ga sami, še raje pa v družbi. In pijejo ga v vseh delih dneva. Tako lahko vidiš na ulici in v parku ljudi z vrečkami mateja, čašami za mate in termovkami, polnimi vrele vode, ki si bodo v naslednjem trenutku privoščili požirek poživljajoče zeliščne pijače. Takšni “termovkarji” smo bili na pozno sobotno popoldne tudi Vicky, njena sestra Vir in midva. Sprehodili smo se skozi bližnji univerzitetni kampus, ki je na sobotno popoldne spominjal na mesto duhov, in se naposled zleknili na travo v parku. Oblikovali smo mali mate krog, kakršnih je po zelenicah naokoli mrgolelo. V kratkem je krog prerasel iz malega v malo večjega in še večjega in … prijatelji so prihajali, čaša mateja pa se je polnila in podajala iz rok v roke.

Ura je osem zvečer, od vroče vode v termovki so ostali le še hlapi. Pivci so se v glavnem poslovili, le še peščica nas je nadaljevala pot do bolšjega trga, natrpanega z raznoraznomi kreaturami – od psov za oddajo do lesenih mask, sobnih rastlin in stare nedefinirane šare. Z vrečko praženih mandljev v roki smo se odpravili na zadnji sobotni sprehod – proti domu.

Kdor prebiva v betonskem gnezdu kot je Cordoba, potrebuje oddih v zelenju. V parku Sarmiento prav dosti zelenila ne najde, zato pa se lahko usede na avtobus in odpelje uro ven iz mesta v iskanju svežega zraka in hladnega potoka za hlajenje nog. Mi smo tak prostor našli v nedeljski Cuesta Blanci, počitniškem kraju, kjer sediš na skali, medtem ko telo pregreva vroče pomladno sonce, noge pa plavajo v osvežujoče hladni vodi. Sendviči, mate in risanje obrazov prijateljic – to je vse, kar smo potrebovali za zapolnitev nedeljskega popoldneva.

Poznopopoldanska senca nas je pregnala z obrežja potoka in nas napotila v drugo turistično mesto v bližini, v Carlos Paz. Trgovina pri trgovini, bar pri baru, ringlšpil pri ringlšpilu in ljudi kot mravelj. Lepega nič kaj dosti razen ubogega jezera, v katerem se namakajo vročekrvneži iz mesta.

Ponedeljkovo jutro je bilo zadnje, ko sva se prebudila v Cordobi. Na sončni začetek tedna sva spoznala suhoparnost parka Sarmiento, požrešnost tamkajšnjih rac in še zadnjič okusila cordobeške alfajores. Zatem pa le še popokala nahrbtnike in odpujsala na nočni avtobus za Mendozo. Pa lahko noč!