Sladoled + vino = Mendoza

Zgornja formula ni univerzalna za vsakega turista v tem mestu. Pogosto se vanjo prikrade še kak člen kot je npr. treking, rafting ali kaj podobnega. A če Mendozo doživiš na unikaten način kot midva, potem je to tisto, kar zajame esenco tu prebitega časa.

Augusto je prisrčen in ljubezniv možakar, triatlonec, katerega dedek in babica po očetovi strani sta bila Slovenca, ki sta se sredi 20. stoletja priselila iz rodne dežele na območje Mendoze. Kasneje, ko je Augustovega očeta zadela Amorjeva puščica, so se slovenski geni pomešali z argentinskimi, pri tem pa so bili argentinski tako prevladujoči, da danes Augusto ne zna več kot le eno ali dve slovenski besedi, njegov karakter pa se je navzel španskega temperamenta, kar ga razlikuje od njegovih slovensko zadržanih prednikov.

Ta gospod Augusto je bil tisti, ki je popotnikoma iz daljne dežele njegovih prednikov ponudil posteljo, prijetno družbo in gore sladoleda. Le zakaj sladoleda? Augusto dela v sladoledarni. Pa ne le, da tam dela – Augusto živi v sladoledarni. V majhni živorumeni hišici v mirnem predelu Mendoze, kjer domujeta njegovo delo in njegovo skromno bivališče. In kjer sva za eno noč domovala midva.

Mendoza je bila v močnem potresu leta 1861 skoraj v celoti porušena. Da bi za začetek spoznala zgodbo tega mesta pod Andi, naju je najin gostitelj s svojim specialnim terenskim avtomobilom po zajtrku odpeljal do Museo del Área Fundacional, kjer je prikazan razvoj Mendoze od njenih začetkov preko potresnega obdobja do današnjih dni.

Od muzeja proti centru se razprostirajo široke ulice in avenije z bogatimi drevesnimi krošnjami, ki mečejo prijetno senco in ki mesto kljub suhemu podnebju naredijo zeleno, drugačno od mnogih drugih. Prijetno se je sprehoditi po teh senčnih alejah, zaviti v park Independencia ali pa za hip posedeti na klopi v parku San Martin.

Malo manj prijetno pa je zapustiti milino parka in se odpraviti na avtobus za Maipú, bližnje mestece sredi slavnih mendoških vinogradov in vinskih kleti. Poiskati pravi avtobus do želenega cilja v Mendozi z okolico je svojevrsten podvig. Še večji podvig pa je najti postajo, kjer ta avtobus ustavlja. Ducati postaj za celo vrsto mestnih avtobusnih linij se namreč razprostirajo vzdolž dolge ulice v središču mesta na razdalji več sto metrov. A linija, na katero čakaš, ustavi le na eni od teh. Medtem, ko v romarskem pohodu vzdolž ulice najdeš pravo postajo, se zna zgoditi, da tvoj avtobus že odpelje mimo. In če loviš tak avtobus kot midva, boš na naslednjega čakal uro in pol, saj se ta tako želena linija avtobusa le poredko primaje skozi mesto.

Srečkota, kot včasih uspeva biti, sva čez čas nekako priromala do Maipúja. In tam do vinske kleti, ki sva jo iskala.

Vinska klet družine Di Tomasso je ljubitelje žlahtne kapljice sprejela odprtih vrat in s štirimi vrstami vrhunskega vina. Občudovali smo barvne odtenke malbeca, okušali aromo torrontésa, pili okus cabernet sauvignona in se sladkali s kot med sladkim vinom pozne trgatve, ki je bilo tako alkohola polno, da je njegovo ime steklo v pozabo. Vino je pomagalo odmisliti dolgo vročo pot do vinograda in slikovite stare vinske kleti.

Ko sva se že v temni noči vrnila pred dom najinega gostitelja, je ta ravno zapiral svoj sladoledni hram in naju za večerjo postregel z obilno porcijo sladoleda. Preobilno, se nama je zdelo. A kaj pomeni preobilica sladoleda, sva spoznala šele nekaj minut čez polnoč. Peti dan novembra se je prevesil v šestega, z njim pa je prišel Marušin rojstni dan. In Augusto se je nameril, da ji pred spanjem pripravi še obilnejšo porcijo sladoleda, tokrat s svečko na kepici in kozarcem daiquirija v roki. Lahko bi se reklo, da sta najini telesi v tem trenutku doživeli sladoledni šok.

Ne, rojstnodnevni zajtrk se ni začel s sladoledom. Niti ne s torto. Začel se je s kruhom in pašteto. Zatem se je praznični dan nadaljeval s slikovito vožnjo s terencem skozi središče mesta vse do ogromnega zelenega mestnega otoka, imenovanega Parque General San Martín. Tu smo se parkirali pred veličasten kovan vstopni portal, ki je bil nedavno tega obnovljen in se dandanes sveti v vsej svoji krasoti, in se fotografirali iz vseh možnih zornih kotov. Najinemu gostitelju so bila ta ogromna vrata verjetno še bolj všeč kot nama, saj naju je – skupaj s svojim terencem – navdušeno lovil v objektiv, pri tem pa lovil še vse detajle, ki sestavljajo podobo črno-zlatih vrat.

Po kratkem oddihu v parku naju je sladoledni gostitelj pogostil s še poslednjo porcijo sladoleda, ki je bila nekoliko “manjša” od tiste sinoči. S sladkorjem podkrepljena sva vrgla nahrbtnike na džip in se pustila zapeljati na avtobusno postajo. Od tu pa kreneva v gore … stran od mestnega vrveža.