Po ponedeljkovem pristanku v Riu naju je na letališču pričakal prijatelj Josh in naju po divji avtobusni vožnji do centra mesta nastanil v svojem stanovanju. Po zoprnem mrazu v domačih krajih in na Dunaju, je bila klima v Riu za naju pravi šok – vroče in soparno. Midva pa v dolgih hlačah in softshellu.

Torek sva začela z raziskovanjem bližnjega marketa v predelu Tijuca, kjer sva nastanjena. Po zajtrku sva se sprehodila do stadiona Maracanã, kjer poteka zaključna faza temeljite obnove, da bo stadion ves lep in bleščeč ob svetovnem nogometnem prvenstvu 2014 in olimpijskih igrah 2016. Za ogled notranjosti nama je zmanjkalo časa, saj smo bili ob 12.15 z Joshem že dogovorjeni za all-you-can-put-on-one-plate kosilo za 9 R$ (3 €) – le kdo bi zamudil kaj takega! Po papici nas je pot vodila z metrojem do Copacabane, nato pa na sposojena kolesa (sistem ala ljubljanski Bicikelj) in na vožnjo z vetrom v laseh vzdolž plaže tja do Ipaneme in pečine Arpoador, od koder se odpira eden najbolj slikovitih in “klasičnih” pogledov na Rio oz. na Ipanemo. Stopili smo korak na drugo stran te čudovite pečine, za 15 minut obsedeli in se zazrli v mogočen ocean, ki se je penil in zaletaval v skale nekaj metrov pod nami.

Okoli 15h je zazvonil telefon. Na plaži nas je čakal Jerome, prijatelj, ki se je pred kratkim nastanil v faveli Vidigal na robu Ipaneme oz. Leblona. Ob Joshevem glasnem oponašanju plažnih prodajalcev açaíja, smo se zapeljali do bližnjega bara in si privoščili to okusno ledenomrzlo nacionalno sadno specialiteto – nekaj med napitkom in sladoledom. Po srečanju in klepetu z Joshevo prijateljico in nekim naključnim brazilskim možakarjem srednjih let (čigar mama je iz Avstrije) na ulici, je prišel čas za slovo, saj se je Josh v večernih urah odpravljal na Tajsko, mi pa smo krenili vsak v svojo smer po Riu. Midva sva se odločila obkrožiti jezero Lagoa Rodrigo de Freitas, ki se nahaja tik za Ipanemo in Leblonom. Okolica jezera je bila polna življenja. Na vsakih nekaj sto metrov sva postala in opazovala tu tekače, tam skejtarje, tam uživala v kuhani koruzi, pa spet opazovala skejtarje, fitnes na prostem, capoeiro … po 2 urah je bilo jezero obkroženo, midva pa sva se le še sesedla na metro in se že napol dremajoča odpeljala na drugi konec mesta. Komaj sva budna prebila vožnjo čez 17 metro postaj – Maruša je že celo začela z  brezpomenskim govorom med spanjem, v stilu “A B6 tut obstaja?” …??? V mislih pa sva imela v glavnem le selitev iz stanovanja v hostel ali h kakemu couchsurferju, ki naju čaka v sredo, saj je lastnica Joshevega stanovanja odkrila najino prisotnost in nama hoče za njegovo gostoljubje zaračunati nesprejemljivo visoko ceno za teh nekaj dni, kolikor jih bova preživela v Riu.