Ko sem se prebujal, sem zaslišal zlovešči zvok. Zvok dežnih kapelj v Riu. Jutranji optimizem me je napeljeval na misel “saj se bo kmalu zjasnilo”. Pa se ni. Še zdaj, ob enajstih zvečer, je to čarobno mesto tako namočeno kot v jutranjih urah. In namočenosti ni videti konca … a več o tem kasneje. Na primer jutri, ko bo še vedno deževalo

Po zajtrku sva se odločila izpolniti včerajšnji napol dokončan plan – ogled stadiona Maracanã. Le-ta je bil odprt leta 1950, danes pa doživlja konec res temeljite obnove, ki je segala skoraj do temeljev in ki bo Maracano vsem nogometnim navdušencem prikazala v najlepši možni luči. Gre za največji stadion v Južni Ameriki, ki uradno sprejme cca. 79.000 obiskovalcev (kljub temu da se je na tekmi med Brazilijo in Urugvajem leta 1950 nanj strpalo skoraj 200.000 navdušencev). Na vodenem ogledu je še vse dišalo po novem, nekateri deli zaodrja so bili celo še nedokončani. Sedela sva na VIP tribuni, na klopi za nogometaše, za tiskovnokonferenčno mizo … in glede na to, da je še vse tako novo in sveže, sva bila tam skoraj zagotovo pred večino pomembnih svetovnih zadnjic. Se bodo pa lahko vsaj malo pohvalili v smislu “tule sta pa pred mano že sedela M&M”.

M in M na Maracani

VIP tribuna

Pogled na favelo iz VIP zaodrja Maracane

Maracana

Mokra pot ob povratku s stadiona naju je vodila mimo najinega začasnega doma in trgovine, kjer sva po sili razmer kupila 2 poceni simpatična dežnika, do logično izbrane lokacije za kosilo – all-you-can-put-on-one-plate restavracije. Bilo je obilno in izjemno okusno.

S kosilom pa je prišel tudi trenutek resnice – izselit se bo treba. Couchsurferja nobenega, ki bi naju gostil, kaj pa hostli? Malo sva iskala in telovadila s cenami in na koncu našla ugodnega in kar simpatičnega v predelu Botafogo. Zopet sva se oprtala kot lame in se podala na 14-postajno popotovanje z metrojem. Ko sva se kot krta izkopala iz podzemlja pa je sledila lekcija iz orientacije. Prostorsko zmedena sva spraševala mimoidoče za ulico, kjer se nahaja iskani hostel, a čeprav se je nahajala le nekaj ulic stran, nihče ni prav zares vedel zanjo. Z nekaj iznajdljivosti, kancem sreče, vsak po dvema nahrbtnikoma in dežnikom v roki sva naposled le izsledila pravo ulico in hostel na njej.

Po naselitvi na novem naslovu sva se želela vsa zagreta odpraviti na Pão de Açucar, a kmalu ugotovila, da naju bo že pred doseženim ciljem zagotovo ujel mrak. Glede na vreme in uro sva hitro pograbila plan B – muzeji in ostale “notranje” atrakcije. A glej ga zlomka – vse tovrstne zadeve se v Riu zaprejo ob 17h. Hm, le kaj početi na deževno pomladno pozno popoldne v Riu. Nič, pa pojdiva v poslovno srce Ria, v Centro.

Tu sva obračala glave proti nebu in iskala vrhove slikovitih nebotičnikov, ki so naju obkrožali z vseh strani. Občudovala sva čudovito zunanjost Teatra Municipal in v neposredni bližini spremljala protivladne proteste. Policijske enote so bile postrojene kot v Policijski akademiji 1.

Skozi pomladni dež sva šla vse tja do Lape, boemskega srca Ria, kjer naju je boemski del najinega srca instinktivno odpeljal v atraktiven bar ob prometni ulici in kjer sva popila najini prvi caipirinhi. Precej močni caipirinhi. Veselega srca, vedrega duha in majavih nog sva se podala proti hostlu.

Neverjetno, kako se že dva dneva ponosno prepričujeva, da naju časovna razlika nič ne daje. Hm, le zakaj potem povsem sama od sebe vstajava ob 6h, ob 20h pa že z zadnjimi močmi drživa veke široko odprte?