Adrenalin na 100%
Maruša je pripomnila, da najino popotovanje opisujem mogoče malce preveč dramatično, da si bo še kdo mislil, da res tako trpiva zaradi dežja ali drugih “neprilik”. No, pa ni tako hudo. V resnici zelo uživava – zgolj kot pojasnilo, če je kdo slučajno dobil napačen vtis 
Danes sem torej nameraval biti bolj objektiven in “dramatičen”, ampak glede na potek dnevnih dogodkov bo to verjetno težko. Pa brez zamere.
Ob obilnem in okusnem zajtrku v hostlu sva razmišljala, kam bi se podala na še en dan z muhasto napovedjo, ki pa je v jutranjih urah kazal nasmejan sončni obraz. Muhasta kombinacija je dala odločitev – greva pohajkovat v atlantski deževni gozd v Parque da Tijuca. Gre za nacionalni park, ki meri 32 kvadratnih kilometrov in velja za največji urbani park na svetu. Sestavljen je iz štirih sektrojev (v enem od njih je tudi slavni Kristusov kip), midva pa sva se podala v enega bolj slikovitih, v Floresta da Tijuca.
Park porašča sekundarni deževni gozd, zasajen v drugi polovici 19. stoletja. Pred tem je bil tu sprva primarni atlantski deževni gozd, ki pa je bil v celoti izsekan, da bi se pridobile površine za plantaže kave. Tovrstne plantaže niso bile zmožne zadrževati velikih količin vode, ki je kot dež padla na to območje, zato je ta v obliki manjših in večjih potokov v pobočja vrezovala erozijske jarke in prožila zemeljske plazove, na koncu pa odtekla v večje reke na dnu pobočij in naprej v ocean in se tako izmaknila prebivalcem Ria za nadaljnjo uporabo. Prebivalstvo Ria je skozi čas številčno čedalje bolj raslo, z njim pa tudi potreba po zadostnih količinah sladke, pitne vode. Cariocam ni preostalo drugega, kot da kavne plantaže nad mestom odstranijo in pobočja zopet pogozdijo z bujnim rastjem, ki je sposobno zadrževati ogromne količine vode in tako deluje kot ogromen rezervoar za Rio.
Sprehajala sva se po tej megličasti džungli mimo slapov, kričečih in nervoznih opic, ki so naju obmetavale z lubjem, mimo pojočih ptic in avtohtonih čebel, ki naj ne bi imele strupa, tako kot evropske sorodnice.
Parque da Tijuca
Parque da Tijuca
Prenovljena kapela Mayrink, Parque da Tijuca
Cesta skozi park, Parque da Tijuca
Misticne meglice, Parque da Tijuca
Parque da Tijuca
Malo dekle in veliko drevo, Parque da Tijuca
Jezna opica, Parque da Tijuca
Vožnja z mestnim avtobusom iz urbanega dela mesta v džungelski Rio pa bi lahko postala ena od gardalandskih atrakcij. V ovinek ali raven odsek – ni pomembno, šofer gre z nezmanjšanim plinom dalje. Držanje za drogove in ročaje je, četudi dobiš prost sedež, OBVEZNA (razen če se želiš pobliže spoznati s katerim od bližnjih sopotnikov oz. z avtomobilskim steklom, in ne poznaš boljšega načina za tovrstno flirtanje). Rdeča luč na semaforju pa na voznika deluje kot plapolajoča cunja na bika na bikoborbah – skozi križišče se zažene kot zmešan.
Po kosilu – verjetno ne rabiva povedat, kje – naju je spet malo močil dež, a sva se vseeno odločila, da še enkrat poskusiva iti v Centro in Lapo, saj sta naju včeraj ujeli tema in caipirinha še preden sva si ogledala par lokalnih znamenitosti. Počasi se je mračilo, midva pa sva ob pohajkovanju mimo Arcos da Lapa za pot do bližnje avenije in cerkve v obliki majevske piramide uporabila kratko ulico, ki je bila v tem času prazna z izjemo nekaj čudnih tipov, ki sva jih s kotičkom očesa opazila na robu, na drugi strani ulice. Hitro sva stopila in mislila, “saj bo”. Pa ni bilo. Ko sva bila že čez polovico te kratke ulice, je Maruša na drugi strani ceste opazila 2 tipa, ki sta hodila vštric z nama in strmela v naju, in me na to opozorila. Moška sta to očitno opazila in samo na hitro skočila k nama ter Marušo nekako odrinila. Jaz sem se zaščitil z rokami v katerih sem imel dežnik, pa sta me skupaj s tem nekako pritisnila ob zid. Prišlo je do prerivanja, vlekla sta moj nahrbtnik, jaz pa sem se sprva še malo upiral. Šokiran sem z upiranjem prenehal, ko je eden od njiju k mojemu prsnemu košu približal nož. Nahrbtnik sta mi iztrgala in stekla stran, pri vsem prerivanju pa je po tleh zletel fotoaparat. Po nekaj metrih sta moška obstala in se skušala vrniti po isti ulici nazaj (saj sta namreč stekla v nasprotno smer od svoje “baze”). Maruša je bila bolj prisebna kot jaz, ki sem od tistega prerivanja in noža kar nekako zamrznil, tako da se je odpravila do enega od njiju in ju v portugalščini nagovarjala, naj nama vrneta nahrbtnik, saj v njem ni denarja. Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak možakarja sta bila celo pripravljena na menjavo, v tem trenutku pa je kot poslan z neba pristopil mimoidoči gospod, ki je napadalcema dejal, naj nama vrneta vse stvari, kar sta tudi storila. Oba pretresena naju je gospod pospremil v smeri bližnje metro postaje in nama dejal, da je šlo verjetno za odvisneža od drog, ki jih po Riu mrgoli in izvajajo tovrstne napade.
Tako sva jo iz te neprijetne situacije odnesla s skoraj celo kožo (z izjemo nekaj prask in manjše rane na vratu) in le polomljeno marelo. Nepojmljiva sreča v nesreči.
5 minut pred napadom med Lapo in Centrom
Nič drugega nisva imela v mislih kot le še čim prej priti nazaj v hostel. Tam sva se deloma pomirila, očistila od padca umazan fotoaparat in večer preživela ob klepetu s cimro iz Nemčije, ki je najine misli preusmerila od tega filmskega pripetljaja.
Miha, zelo lepo napisano, kot bi brala kakšno res dobro reportažo. Bravo. Imam pa za vaju en predlog, sicer ne vem točno, v katerem mestu, toda moj prijatelj iz Rimskih toplic ima v Braziliji hišo, katero oddaja, dodaj ga na fb (Jože Cajzek) in ga malo povprašaj. Če vama bo lokacija in hiška ugajala, le povej da sem ti priporočala jaz, pa bo verjetno še cena znosna. Želim vama čimveč lepih trenutkov pa pazita nase.
Draga popotnika! Zgrozila sem se ob dogodku, ki si ga opisal. Bodita še in še previdna in ne ostajajta zunaj pozno popoldne ali zvečer. Mislim na vaju in upam, da bi odslej bilo vse po sreči. Vse najboljše vama želim, Marička