Največje mesto južne poloble, 7. največje mesto na svetu, največje mesto Brazilije, skoraj 20-milijonsko mesto … pridevnikov, ki opisujejo velikost São Paula ne zmanjka. A velikost ni vse. Čeprav je to mestece na svoj način simpatično, se ne more kosati z zelenim rastlinskim in modrim morskim šarmom, ki ga premore Rio de Janeiro. Danes sva ga zapustila in sedla na avtobus za Curitibo, še pred tem pa sva si v Casa de Pão de Queijo privoščila pão de queijo, sirovo-kruhovo specialiteto Brazilije.

Pão de queijo in pomarančni sok

Vožnja, skoraj enako dolga kot tista od Ria do São Paula, naju je vodila preko zelenih južnobrazilskih gričev, mimo mogočnih rek, dolin in pisanih vasic s palmovimi drevoredi in plantažami. Proti Curitibi se je nebo stemnilo in ulile so se prve kaplje. Menda ne bova spet plavala v čevljih? No ja, si vsaj nog ne bo treba umivati.

Na poti do Curitibe

Kósila sva tokrat kar na postajališču na avtocesti. Jedla sva v samopostrežni restavraciji, kjer na krožniku naloženo hrano plačaš po teži. Želodec je čutil lakoto, oči še bolj in krožnik se je hitro napolnil. Cena pa je temu primerno narasla. Za pojedeno sva plačala kar konkretno ceno, čeprav po analizi računa in na njem zapisani ceni sklepava, da so nama poleg hrane zaračunali tudi krožnik. Pa noben ni povedal, da ga lahko pojeva ali odneseva …

Kosilo na poti

Ko sva prispela v Curitibo, je deževalo, a pogled na mesto skozi okno avtobusa je bil vzpodbuden. Precej urejeno in zeleno. Prijetno za oko in nekoliko bolj domače Na postaji naju je pričakala najina gostiteljica couchsurferka Reka, ki naju je odpeljala v stanovanje, kjer živi s svojimi starši. Nastanila naju je v čudoviti sobi z lastno kopalnico – couchsurfing na kraljevski način.

Kraljevski couchsurfing

Še bolj kraljevska pa je bila večerja v tradicionalni brazilski restavraciji Armazem Santa Ana, kamor sta naju peljala Reka in njen fant Luís. Jedli smo dobro in veliko – bolinhos de feijoada, bolinhos de barreado, escondidinho de carne seca, carne de onça … in klepetali o sto in eni stvari. Pojasnila sta nama (oziroma bolj meni, ker Maruša je že bolj podkovana na tem področju), čemu služijo tiste vijuge nad in repki pod posameznimi črkami v portugalščini ter z nama trenirala njihovo izgovorjavo. Večerja je bila zaključena z degustacijo bananinih bonbonov, ki jih izdelujejo v kraju Antonina v bližini Curitibe in morajo biti pakirani v že mnoga leta enakih papirnatih ovojčkih, saj se sicer uživalci te slaščice glasno uprejo.

Hecno naključje naju spremlja na tej poti – najin gostitelj Vicente iz São Paula je navdušenec nad Slovenijo, brat Rekinega fanta pa ima Slovenko za dekle in se ukvarja z uvozom vrhunskih slovenskih vin v Brazilijo. Navdušenja nad Slovenijo, Ljubljano in skoraj vsem, kar je slovenskega, ne manjka.