Nedeljsko sončno jutro – tokrat res zadnje v Riu. Spakirala sva vse stvari v nahrbtnika in po hostelskem zajtrku ter klepetu s “sostanovalci” odšla na glavno avtobusno postajo. Avtobus, ki naju je pričakal, je presegal vse do tedaj nama znane avtobusne standarde – široki sedeži, ogromno prostora za noge, naslon za roke … luksuz. Še WIFI naj bi imel, toda če bi res delal, bi bilo že prelepo, da bi bilo res.

In sva zopet šla na pot. Tokrat proti Sao Paulu. Šesturna vožnja je potekala po hitri cesti v hribovitem svetu JV Brazilije, mimo prežvečenih pašnikov, gozdov, malih vasic in brezmejnimi območji praznine. Svet je velik in precej prazen, četudi nas več kot 7 milijard taca po njem.

Ob prihodu v Sao Paulo naju je na postaji pričakal najin couchsurfing gostitelj Vicente, zaljubljenec v Slovenijo, ki naju je ta večer popeljal tudi na peš-turo skozi japonsko četrt Liberdade, kjer živi, italijansko četrt, polno dobrih restavracij, in center mesta, poln brezdomcev, spečih pred vhodi vsake pomembnejše mestne ustanove. Center mesta je bil ob našem sprehodu okoli 22h popolnoma – ampak res popolnoma! – prazen. Tam smo bili le mi trije in na vsakem vogalu kopica brezdomcev, ki so nama v tem delu dneva zgolj zbujali spomine na četrtkov pripeljaj v Riu. Ampak taki občutki so se nama porajali zgolj zaradi temnega dela dneva – noč ima pač svojo moč. Podnevi bo vse lepše. In polno ljudi, kakor pravi Vicente, tako da nimava nič za skrbet, če se bova le držala njegovega nasveta – “extremely pay attention”.

Dan se je zaključil s težkim brazilskim obrokom – rižem, koruzo, fižolom in velikim kosom svinjskega mesa, ki smo ga zalili s sokom iz acerole in poskladkali s pudingom v nabito polni restavraciji Estadão - ter klepetom o couchsurfingu, o Sloveniji in Braziliji, o Aristotlu in metafiziki. Ja, precej neverjetna kombinacija.

Branje in načrtovanje nadaljnje poti