Prvo jutro, ko sva malo potegnila spanec. Do 8.30. Jutranja higiena in klepet z Vicentejem. Zavila sva v bližnji lokal in si s pomočjo (prve) prijazne natakarice priskrbela okusen zajtrk s sokom in dvema vrstama kruhovo-mesno-sirovih prigrizkov. Nato pa pot pod noge in peš do centra.

Korak se je prvič ustavil pri mogočni katedrali na Praça da Sé, neogotski cerkvi iz 20. stoletja. Pri vhodu naju je pričakal znanec iz Ria, Cristo Redentor, tokrat sicer v bistveno manjši izvedbi. Ob vstopu sva ravno ujela del dopoldanske maše, katere vzdušje se je preko mikrofonsko-elektronsko hreščečega duhovnikovega glasu širila po celotnem objektu.

Šla sva naprej. Na tržnico – Mercado Municipal de Sao Paulo. Ta je bila ustanovljena leta 1933 in se še danes nahaja v istem starem poslopju, ki daje vsej jedači in pijači, ki jo je mogoče dobiti tam, poseben čar. Naprodaj so vse mogoče vrste sadja (le redkim sva znala pripisati tudi nama znano ime), mesa (od salame do celega odojka), začimb (že za nama poznane začimbe ne poznava vseh portugalskih imen, kaj šele za tiste, o katerih se nama niti sanjalo še ni), oreščkov (takih pravih, gigantskih) … Tržnica je precej velika in zna človeka zažejati. Pa je po najinih grlih stekel kozarec kokosove vode in takoj nama je bilo bolje pri srcu.

Ob 14h sva se najavila na voden ogled stolpnice Martinelli, zgrajene v 20ih letih 20. stoletja, ki je ob dokončanju veljala za prvi nebotičnik v Sao Paulu in hkrati za najvišjo stolpnico Južne Amerike. Pogled z vrha je veličasten, prav tako veličastna pa je tudi vila, zgrajena na vrhu stolpnice, ki bi se s svojim stilom lahko brez problema nastavljala soncu kje na italijanski obali.

Le nekaj korakov proč od Martinellija pa se nahaja še večji biser – stolpnica Banespa. 161 metrov visoka umetnost, ki je ob izgradnji sredi 40ih letih 20. stoletja bojda veljala za največjo konstrukcijo iz armiranega betona. S svojimi 35 nadstropji, 900 stopnicami in 14 dvigali privablja številne turiste (ki pa jih je sicer v SP, po najinih ocenah, bore malo) in tako je brez težav premamila tudi naju – predvsem zato, ker je zastonj Na recepciji so naju identificirali, naju malo pofotkali in spustili skozi varnostno kontrolo v dolgo vrsto navdušencev, ki želimo za hip uzreti 40-kilometrski radij okoli tega po Emire State Buildingu zasnovanega giganta. Pa sva čakala in čakala … in dočakala … Kamor koli se ozreš – Sao Paulo in njegove stolpnice, bloki, beton, beton, beton.

Povratek z višine na trdna tla, mnogo nižje. Na poti proti domu naju je korak zanesel še v cerkev Sao Bento, ki se ponaša s črtastami notranjimi poslikavami, nato pa jo mahnila v supermarket po papico in domov.

Najlepše je, če imaš v vsakem mestu nekoga, ki ga poznaš. Ravno povsod nama to ne bo verjetno uspelo, a v Sao Paulo nama je. Na večer sva se srečala s prijateljem Josejem iz Madrida, ki je zadnjih nekaj mesecev Paulista in tu opravlja študijsko izmenjavo. Korak nas je vodil v predel Vila Madalena, znan po lepih lokalih, dobri pijači in pravem vzdušju. Lokal je bil čisto ok, pijača malo slabša, vzdušje pa odlično. Vila Madalena, nisi se še čisto dokazala. Očitno bo še treba priti v Sao Paulo.