Petkovo jutro se je začelo z okusnim zajtrkom in ogledom videa, ki nama ga je na telefonu kazala hišna pomočnica gostiteljev in prikazuje njenega papagaja med prepevanjem himne njenega nogometnega kluba.

Z Reko sva se odpeljala do mestne tržnice, kjer sva začela spoznavanje barv, vonjav in okusov Curitibe. Vsega je bilo v izobilju – likerjev, sadja, zelenjave, slaščic, oreščkov, mesa, rib, kave … dovolj zanimivosti, da so se nama skoraj uro in pol cedile sline ob pohajkovanju mimo stojnic.

Curitiba ponuja zanimiv način za spoznavanje mestnih turističnih atrakcij – dvonadstropni avtobus, ki te popelje na 2 in pol urno vožnjo mimo vseh točk, ki jih je vredno videti. Medtem lahko 5-krat skočiš gor in dol z avtobusa pri stvareh, ki te zanimajo.

Najina prva postaja je bil muzej Oscar Niemeyer, poimenovan po znanem brazilskem arhitektu, ki je zasnoval velik del glavnega mesta Brasilia in med drugim tudi pred dvema dnevoma videno stavbo Copan v Sao Paulu. Muzej je med lokalci znan tudi kot “the eye museum”, zaradi slikovite strukture v obliki ogromnega očesa. Manjši del muzeja je posvečen arhitektovim stvaritvam, ki jih je aktivno snoval vse do svoje smrti v 105. letu starosti pred nekaj manj kot letom dni. Večji del muzeja pa zapolnjujejo dela moderne umetnosti … ki so bila preveč moderna, da bi jih najini glavi uspeli sprocesirati (npr. 2x7m velika “slika” v rjavih odtenkih, “naslikana” z materiali iz kanalizacije; skulpture iz smeti; …). Zdrava pamet je iskala znak za izhod … saída, saída, saída!

Hop na bus in do naslednje postaje – park Tanguá. Simpatičen park, ravno pravšnji za malce oddiha od moderne umetnosti in uživanje ob sočnih pomarančah, ki sva jih uplenila ob jutranjem obisku tržnice. V bistroju v parku sva srečala eno redkih oseb v Braziliji, ki se je znala in se je bila pripravljena pogovarjati v angleščini – gospa, ki sedaj dela v bistroju, prej pa je 11 let živela in delala v Miamiju.

Ob nadaljnji vožnji z avtobusom naju je počasi zmanjkovalo. Skozi zadnje dni se je nakopičilo že kar nekaj utrujenosti, poleg tega pa naju je bril hladni veter, ki nama je s posameznimi kapljami delal družbo v zgornjem, odprtem nadstropju avtobusa. Ja, vožnja ni bila najbolj prijetna, a Curitiba se je pač odločila, da vsega pa tudi ne moreva imeti – dobrih gostiteljev, dobre hrane in še lepega vremena.

Naslednja postaja – botanični vrt. Čudovita lokacija, polna zelenja in njegovih občudovalcev. A vsa ta lepota naju ni pogrela in prebudila – treba bo iti proti domu.

Nekaj sreče in iznajdljivosti je bilo potrebne, da sva usvojila sistem delovanja avtobusnega sistema v Curitibi, a na koncu se je nekako izšlo. Hitri mestni avtobus imajo urejen tako, da sta zanj urejena 2 posebna vozna pasova, podobno kot bi bilo ponekod za tramvaj, tako da avtobus nikoli ne čaka v zastojih in vedno pride pravočasno na cilj. Vstopanje na avtobus in prehajanje med avtobusi pa je urejeno s posebnimi terminali v obliki velikih prozornih “cevi”. Zanimivo in zelo praktično, samo navaditi se je treba

Večer sva preživela, tako kot sinoči, v najboljši družbi – z Reko, njenim fantom Luisom, njegovim bratom (uvoznikom slovenskih vin v Brazilijo) Rafo in vrsto kulinaričnih specialitet Brazilije. Večerno popotovanje se je začelo v znani restavraciji Don Max, ki je bila tako polna, da smo si pri vhodu vzeli male stolčke in sedli kar na rob ceste. Po grlu je teklo brazilsko pivo, ki smo ga začinili z eno najboljših brazilskih cachaç v dveh okusih – navadna cachaça in taka z okusom mandarine. Da želodci niso glasno krulili, smo jih pomirili z mignon sendviči in pohanimi piščančjimi bedrci. Poezija. In čas za premik.

Fídel je s kubansko tematiko obarvan bar na ulici v centru mesta (katere ime mi je ušlo iz spomina), ki je znana po številnih lokalih in živahnem nočnem življenju – podobno kot Rua Augusta v Sao Paulu. Ob našem prihodu je bil bar poln, mi pa smo temno brazilsko pivo okušali na pločniku ob Rafovih slavospevih o Sloveniji, kjer lahko najdeš karkoli ti pač srce poželi – gore, morje, prijazne ljudi, dobro vino … vse na dosegu enourne vožnje. Priznam, dobro dene, ko nekaj takega slišiš tisoče kilometrov od doma od skoraj popolnega neznanca

Reka in Luis sta večerno odisejado med lokali nadaljevala pozno v noč, mi trije z Rafo pa smo se le še sprehodili po središču starega jedra Curitibe, sedli v taksi in se podali k štetju ovčic pred spanjem. Midva sva naštela vsak po eno …