Zadnji dan v Curitibi je obetal skok iz mesta in upanje na malo lepše vreme. Z gostiteljico Reko in nesojeno gostiteljico Bruno naj bi se odpravili proti obali, a jutranji pogled skozi okno je razkrival le zlovešče temne oblake, ki so se dolgočasili v okolici mesta. Saj bo bolje …važno, da je družba prava.

Nekaj točk, ki si jih je vredno ogledati, sva včeraj prezebla in zaspana spustila, zato smo se danes z Reko odpravili do njih.

Universidade Livre de Meio Ambiente je prostor v nekdanjem kamnolomu, ki je danes zapolnjen z jezercem in učilnicami na kolih, ki ob posebnih priložnostih služijo za širjenje ekološke ozaveščenosti in okoljska izobraževanja.

Zapeljali smo se še do Opera de Arame oz. žičnatega teatra, ki je neke vrste letno gledališče, v celoti zgrajeno zgolj iz žičnate konstrukcije – kar zna biti nekoliko zoprno, če dama pride v petkah in se zagozdi na poti do svojega sedeža.

Pobrali smo Bruno, njeno nemško cimro iz Francije – Nadjo in njenega fanta Cederica. V karavano sta vskočila še Brunina soseda Julian in Bianca, nato pa gas in smer Morretes.

Pot nas je vodila mimo obcestne postojanke, kjer smo degustirali caldo de cana, zelo sladek sok, iztisnjen neposredno iz “olupljenega” sladkornega trsa. Ponavadi soku dodajo malce limoninega soka, da je zadeva bolj pitna in osvežilna – tako je bilo tudi v našem primeru. Pravo doživetje pa ni bilo le srkanje te pijače, ampak tudi ogled celotnega postopka, kako je bilo sladkorni trs obdelan na način, da je potem v slastni obliki stekel po naših grlih.

Julian in Bianca sta se od preostale karavane poslovila na svoj živahen način z mnogimi poljubi in objemi, nato pa jo mahnila v svojo smer. Mi smo nadaljevali proti Morretesu.

To pisano mestece nas je pozdravilo s kopico stojnic, kjer so na sladkosneda usta čakale vrečke lokalnih bananinih bonbonov, slaščice iz kokosove mase in številne druge dobrote. A mi smo se cukru uprli. Čakalo nas je nekaj še bolj slinocedečega.

Villa Morretes je slikovita restavracija ob reki in palmah, s čudovito notranjostjo in še bolj čudovito kulinarično ponudbo. Reka pravi, da je to njena najljubša lokacija v tem kraju. Ona že ve, kaj govori. Ob šumenju vodotoka nas je natakar postregel s predjedjo iz treh različnih namazov – prvemu so dajale okus olive s česnom, drugemu koščki jajčevca s čebulo, tretji pa je bil pripravljen iz okusnega lososa. Komaj smo vse te okuse dodobra dojeli in si obliznili prste, se je omizje že ovilo v dišave barreada, neverjetno okusne jedi, pripravljene v posebni glineni posodi iz dolgo kuhanega govejega mesa, kateremu primešajo moko iz mandioke in ga postrežejo skupaj z bananami in rižem. Neopisljivo okusna reč! Ravno prav mehko meso … odlične banane, ki se neverjetno dobro podajo k jedi … in riž … zraven pa še maionese de camarão … mmmm … in ko smo vse pojedli, so nas čakale še male slaščice, nekakšne ocvrte kroglice iz bananine mase … božansko …

Po kratkem sprehodu po vasi, ko smo malce razhodili obilno kosilo, nas je avto popeljal proti Antonini, kraju na atlantski obali, ki je podobno pisan in slikovit kot Morretes, le da deluje precej bolj zaspano – kot stara umazana ribiška vasica, ki se je spremenila v mesto duhov. Špancir po naselju in fotkanje, potem pa črta proti domu. Polovica nas je že na poti poiskala zalužen počitek v zadnji vrsti sedežev.

Po prihodu domov od dneva ni ostalo več dosti. Spakirala sva vse svoje stvari, na hitro pomalicala, se z Reko odpeljala do avtobusne postaje in se poslovila, nato pa se vkrcala na nočni avtobus do Foz do Iguaçu, ki naj bi na poti prebil 9 ur in pol. Bomo videli, če mu bo uspelo … dosedanje izkušnje kažejo, da mora brazilski avtobus zamuditi točno pol ure, če želi veljati za brazilskega