Rana ura, zlata ura. Tako pravijo. Ma ne vem, če sva se danes zjutraj res strinjala s tem rekom. Vstala sva ob 6.45, saj smo se z Vicentejem prejšnji večer dogovorili, da naju ob 7.30 pospremi do parka in muzeja Ipiranga, ki se ne nahaja ravno v bližni metroja, zato terja malo sprehoda, če ga hočeš najti in doseči.

Spat hodiva bolj pozno, saj sva se na časovno razliko med Južno Ameriko in domovino že večinoma privadila, poleg tega pa pozno v noč načrtujeva potek poti za naslednje dni in zapisujeva spomine in vtise, tako kot v tem prispevku, ki se ravnokar izpisuje na zaslonu. Spanca je bilo danes torej bolj malo. Ob kramljanju o raznoraznih brazilsko-slovenskih temah smo po krajši vožnji z metrojem in daljšem sprehodu preko predela Alto do Ipiranga prispeli pred muzej Ipiranga, posvečen osamosvojitvi Brazilije, ki pa je bil po nesrečnem naključju (in naši neumnosti, ker nismo prej preverili na spletu) zaprt. A še vedno sta nam ostala sprehod skozi čudovit park in pa ogled manjšega muzeja znotraj spomenika, okrašenega z bakreno verzijo znamenite slike z naslovom Independência ou Morte, ki ponazarja brazilsko osamosvojitev.

Muzej Ipiranga

Muzej Ipiranga z vrtovi

Spomenik z bakreno sliko Independência ou Morte

Vicente naju je kmalu zapustil in odšel po svojih opravkih, midva pa sva se zleknila na prvo klop, si privoščila piknik-zajtrk in potem za tričetrt ure zakinkala sredi čudovitih vrtov, zasnovanih po zgledu francoskega Versaillesa. Še zdaleč nisva potešila utrujenosti, ki se je nabrala skozi zadnjih nekaj dni, a za prvo silo je bilo dovolj – do prvega internet-cafeja sva zmogla

Četrt Alto do Ipiranga zna biti kar kunštna reč, sploh če se odločiš poiskat metro postajo. Sledila sva nekako isti poti, po kateri smo le nekaj ur pred tem prišli do muzeja, a ta naju začuda ni pripeljala na pravo mesto. Malo raziskovanja, malo Marušine protugalščine in spraševanja mimoidočih naju je čez čas pripeljalo na cilj.

Naslednja točka dneva – Ibirapuera park. Še ena čudovita točka Sao Paula in še ena tistih, ki je z metrojem ne moreš doseči (z avtobusi bi verjetno šlo, ampak it’s too confusing to use a bus in this city – and uncomfortable as well :)). Sestopila sva na postaji Paraíso in krenila na polurni sprehod ob izredno prometni Avenida 23 de Maio z nekaj adrenalinskimi vložki (prečkanje 4- in večpasovne prometnice v prometni konici brez prehoda za pešce) do najinega zelenega cilja.

Pot do Ibirapuera parka (Avenida 23 de Maio)

Obelisk v Ibirapuera parku

Vsebina parka, ki naju je po opisih najbolj pritegnila, je bil Museu Afrobrasil, ki pa se je – razen slikovito barvastih sten in zanimive razporeditve posameznih soban – izkazal za vsebinsko revščino in nepovezanost. Vsaj kar se tiče teme, ki je omenjena v imenu muzeja. Morda pa najde kdo v njem kak drug, bolj jasen pomen

Utrinek iz Afrobrasil muzeja

Afrobrasil & Maru

Domov sva prispela dobro nahojena. Skok pod tuš in naprej – na Couchsurfing tedensko srečanje skupine CS Sao Paulo v Açaí Beach Bar na Rua Augusta. Dogodek, poln zanimivih ljudi od vsepovsod, za katere sva bila kot Slovenca prava eksota - Where is Slovenia? Near Slovakia? Which language do you speak there? Only 2 million people in the whole country? …  A ta vloga nama je čisto odgovarjala. Pa še najin gostitelj Vicente je bil organizator srečanja, tako da sva bila na zabavi prisotna od vsega začetka in sprejela prav vsakega, ki je vstopil skozi vrata (dokler stvar ni postala preveč masovna). Pila sva kokosovo vodo, degustirala juhi iz arakače (mandioquinha) in raznovrstnega zelenja (caldo verde) ter kramljala z dobrimi ljudmi od vsepovsod – Brazilija, Hong Kong, Francija, Portugalska, Kanada, Nemčija …

CS meeting Sao Paulo

Zdaj lahko zagotovo potrdiva, da je najina prva izkušnja s couchsurfingom (surf + meeting) več kot odlična!