Zbudila sva se v kislo sivo deževno jutro na avtobusu nekje pred Foz do Iguaçu. Pa menda naju ja ne čaka še en deževen dan?! Napoved je bila mnogo bolj obetavna …

In ta obetavna napoved se je tudi uresničila. Avtobus je prispel v sončni Foz z običajno brazilsko polurno zamudo. Jutranja higiena na avtobusni postaji, nato pa na naslednji bus proti centru. Tam, na glavni lokalni avtobusni postaji, iskanje naslednjega avtobusa proti Itaipu, eni največjih hidroelektrarn na svetu, ki si jo delita Brazilija in Paragvaj. Gre za ogromen objekt, ki velja za eno izmed čudes modernega sveta in ki zagotavlja 90% električne energije celotnega Paragvaja in 18% električne energije Brazilije. Jez je dolg skoraj 8 km in visok 200 m, akumulacijsko jezero za njim pa je veliko več kot 1300 kvadratnih kilometrov – cca. 6,5% površine Slovenije.

Gneča za obisk elektrarne ni bila zelo velika, a ravno pravšnja, da sva morala na svojo priložnost za panoramski ogled počakati uro in pol – ravno prav za pozen zajtrk v parku blizu elektrarniškega kompleksa. Ogled zunanjosti celotnega kompleksa je potekal s podobnim avtobusom, kakršnega sva bila vajena iz Curitibe. Bila pa sva v skupini turistov, ki se je odpravila na ogled ob tej uri, edina ne-Brazilca in dva izmed cca. 3000 Slovencev, ki so kompleks obiskali od odprtja elektrarne v 70. letih prejšnjega stoletja dalje.

Peljali smo se mimo detajlno urejenih zelenih površin, ki vodijo do ogromnega jezu, ter se ustavljali na razglednih točkah, s katerih lahko le strmiš v daljavo in se počutiš škratovsko majhnega ob mogočnosti in veličini vode, ki se preliva iz velikanskega jeza skozi turbine in pretvarja lastno energijo v električno energijo za lažje življenje milijonov ljudi na obeh bregovih reke Parana. Res veličasten objekt, ob katerem je moja glava več ali manj brez težav ostala budna, Marušina pa je nekajkrat omahnila in si vzela minuto ali dve za oddih (spanec na nočnem avtobusu namreč ni bil ravno najbolj okrepčilen). Peljali smo se po jezu z brazilske na paragvajsko stran reke Parana in občudovali globine pod nami.

Okoli 14h, po ogledu ogromnega hidroelektrarniškega objekta, sva sedla na avtobus nazaj do centra mesta in tam poiskala prevoz do slapov Iguaçu. Vse je potekalo precej hitro, saj sva morala biti najkasneje do sedmih zvečer spet nazaj v centru, ko odpelje zadnji avtobus za Argentino. A hitenje pravzaprav ne pomaga kaj dosti, ker v vsakem primeru čakaš vsak bus pol ure, nadaljnje pol ure se pelješ … in ura se takoj obrne.

Ob vstopu v nacionalni park Iguaçu na brazilski strani sva imela za ogled cca. uro in pol časa, da se nama izide s prevozi. Stric pri blagajni je na najin časovni okvir le skomignil z rameni. Ha, uspelo nama bo, sva dejala. In sva šla. In videla praktično vse, kar je videnja vredno na brazilski strani slapov. Videla sva mogočnost slapov, izjemno moč in veličino vode (že drugič v enem dnevu), ter postala čisto mokra od kopice drobnih kapljic, ki tvorijo bel oblak v neposredni bližini slapov. V parku sva uzrla tudi simpatične male zverinice, koatije oz. nosate medvedke, ki se prosto sprehajajo med turisti in ponujajo vabljiv motiv za nas, nedeljske fotografe.

Ura se je približevala pol šesti, čas je bil, da počasi odpeketava nazaj proti mestu. A magičnost slapov nama ni dala oditi …

Nekaj čez 18. uro sva že čakala v centru Foza na avtobus za Puerto Iguazú. Čakala sva in čakala, avtobusa pa od nikoder. Skupaj s tremi mladimi Nemci in nekaj lokalci smo ugotavljali, ali je to sploh prava postaja in ali avtobus ob nedeljah vozi po urniku. Menda naj bi bili na pravem mestu ob pravi uri. Le avtobusa ni bilo. Ni ga bilo pol ure, tričetrt ure, eno uro … Po uri in četrt se je prikazal. Pa sva krenila na zadnjo vožnjo po brazilskih cestah.

Na brazilskem mejnem prehodu smo turisti hitro poskakali z avtobusa, zdirjali do mejne kontrole po žig za izstop iz države, nato pa odbrzeli spet nazaj na avtobus, ki nam je že skoraj odpeljal pred nosom. Ja, tako gre to. Če si prepočasen, šofer pač stopi na gas in odpelje, ti pa počakaš naslednji bus, ki (če imaš srečo) pripelje čez naslednje pol ure. Formalnosti na argentinski strani so bile bolj umirjene, saj smo tam morali izstopiti vsi – tako turisti, kot lokalci.

Po prihodu v Puerto Iguazu sva le še sledila dvema Nemcema, ki sta že imela ogledan hostel, saj midva nisva imela še nobenega plana, kje se nastaniti v najinem prvem argentinskem kraju. Hostel Porämbá sicer ne slovi ravno po čistoči, so pa ljudje kar prijazni. In pa bazen imajo. Ob 21h je bila v njem prava gneča. V njem smo plavali (oz. kot je povedal nemški znanec, smo izvajali waterhiking) štirje turisti, sto odpadlih listov in verjetno nekaj živalic, ki jih moje oko v poltemi ni opazilo. Verjetno je nekaj teh živalic nadaljevalo žur tudi v najinih posteljah, ker naju je ob odpravljanju k spancu vse srbelo …