Blog
V dobri družbi
Po ponedeljkovem pristanku v Riu naju je na letališču pričakal prijatelj Josh in naju po divji avtobusni vožnji do centra mesta nastanil v svojem stanovanju. Po zoprnem mrazu v domačih krajih in na Dunaju, je bila klima v Riu za naju pravi šok – vroče in soparno. Midva pa v dolgih hlačah in softshellu.
Torek sva začela z raziskovanjem bližnjega marketa v predelu Tijuca, kjer sva nastanjena. Po zajtrku sva se sprehodila do stadiona Maracanã, kjer poteka zaključna faza temeljite obnove, da bo stadion ves lep in bleščeč ob svetovnem nogometnem prvenstvu 2014 in olimpijskih igrah 2016. Za ogled notranjosti nama je zmanjkalo časa, saj smo bili ob 12.15 z Joshem že dogovorjeni za all-you-can-put-on-one-plate kosilo za 9 R$ (3 €) – le kdo bi zamudil kaj takega! Po papici nas je pot vodila z metrojem do Copacabane, nato pa na sposojena kolesa (sistem ala ljubljanski Bicikelj) in na vožnjo z vetrom v laseh vzdolž plaže tja do Ipaneme in pečine Arpoador, od koder se odpira eden najbolj slikovitih in “klasičnih” pogledov na Rio oz. na Ipanemo. Stopili smo korak na drugo stran te čudovite pečine, za 15 minut obsedeli in se zazrli v mogočen ocean, ki se je penil in zaletaval v skale nekaj metrov pod nami.
Okoli 15h je zazvonil telefon. Na plaži nas je čakal Jerome, prijatelj, ki se je pred kratkim nastanil v faveli Vidigal na robu Ipaneme oz. Leblona. Ob Joshevem glasnem oponašanju plažnih prodajalcev açaíja, smo se zapeljali do bližnjega bara in si privoščili to okusno ledenomrzlo nacionalno sadno specialiteto – nekaj med napitkom in sladoledom. Po srečanju in klepetu z Joshevo prijateljico in nekim naključnim brazilskim možakarjem srednjih let (čigar mama je iz Avstrije) na ulici, je prišel čas za slovo, saj se je Josh v večernih urah odpravljal na Tajsko, mi pa smo krenili vsak v svojo smer po Riu. Midva sva se odločila obkrožiti jezero Lagoa Rodrigo de Freitas, ki se nahaja tik za Ipanemo in Leblonom. Okolica jezera je bila polna življenja. Na vsakih nekaj sto metrov sva postala in opazovala tu tekače, tam skejtarje, tam uživala v kuhani koruzi, pa spet opazovala skejtarje, fitnes na prostem, capoeiro … po 2 urah je bilo jezero obkroženo, midva pa sva se le še sesedla na metro in se že napol dremajoča odpeljala na drugi konec mesta. Komaj sva budna prebila vožnjo čez 17 metro postaj – Maruša je že celo začela z brezpomenskim govorom med spanjem, v stilu “A B6 tut obstaja?” …??? V mislih pa sva imela v glavnem le selitev iz stanovanja v hostel ali h kakemu couchsurferju, ki naju čaka v sredo, saj je lastnica Joshevega stanovanja odkrila najino prisotnost in nama hoče za njegovo gostoljubje zaračunati nesprejemljivo visoko ceno za teh nekaj dni, kolikor jih bova preživela v Riu.
Korak na neznano celino
Pot iz Ljubljane do Dunaja je minila kot bi mignil, le naspala sva se tako malo, da je komaj omembe vredno. Ob izstopu iz Goopti kombija na dunajskem letališču ob 4.55, naju je zajel zoprn jesenski mraz, zaradi katerega sva se tresla še nadaljnjih 15 minut po vstopu v toplo letališko poslopje. Na treh odprtih check-in in drop-bag okencih British Airways so naju pričakali trije azijci z izpiljeno nemščino in malo manj izpiljeno angleščino. Oziroma štirje azijci. Četrti je bil potnik, ki se je z gospodom na šalterju glasno prepiral nekaj na temo teže prtljage. O čem točno je tekla debata, ne veva, saj sva bila pozorna zgolj na samega možakarja in njegovo pojavo – ne vidiš ravno vsak dan azijca srednjih let, ki čez pol letališke hale izraža nezadovoljstvo v nemščini. Sledila je malica smrjenskega štrudla in polet v London.
V zraku nekje nad Nemčijo
Letalsko čtivo
Letališče London Heathrow nama je najprej naložilo malo rekreacije v obliki trekinga med terminali, nato pa naju, čakajoča na naslednji let, nastanilo na terminalu 5 do 13. ure. Tu je sledil še drugi hod smrjenskega štrudla.
Iskanje pravega terminala, dela terminala, vrat
Drugi hod štrudla
Let do Ria pa je bil pravi podvig – za žejo, zadnjico in splošno udobje. Vode sva imela s sabo nekoliko premalo, britanske stevardese pa tudi niso bile z napitki bogve kako radodarne. Poleg tega je malo primanjkovalo prostora za noge, pa tudi zadnja plat naju je po dobrih 11 urah leta že pošteno opozarjala, da bo sedenja za en čas dovolj. Ampak, kaj bi jamrala – let za domov bo še za 2 uri daljši 
Pa tudi cela, živa in zdrava sva stopila na nama novo in neznano celino, kar je najbolj pomembno.
Prečkanje ekvatorja
In sva šla na pot
Tole je bila neprava nedelja. Delovna namreč, namesto nedelovna. Postoriti sva morala še cel kup opravkov za na pot in tudi kopico takih, ki ne bi mogli mirno čepeti v kotu nadaljnjih 6 tednov in počakati na najino vrnitev pod Alpe.
Šla sva še enkrat čez najin popotniški seznam in z vso potovalno robo (skoraj) napolnila najini postelji. Nič kaj obetavno, če pomisliš, da je treba vse to strpati v en malo večji nahrbtnik in ga 6 tednov tovoriti kot lama. Pa se je izkazalo, da sva bila neupravičeno zaskrbljena. Posteljo sva izpraznila, dodala še eno majico in spodnjice za povrh, pa sta najina nahrbtnika še vedno kar nekam shirano prazna. ¡Qué bien! Tehtnica pravi, da imata vsak po 9 kg. Ni slabo. Še imava lufta za drugič, za kakšne malo bolj avanturistične podvige
Nič, noč je tu. In čas za odhod tudi. Adiós amigos!
Prijetno otovorjena
Tik pred odhodom
Le še dan in pol
Zunaj je dež in mraz, Rio pa se baje kopa v soncu pri 22 stopinjah (ob pol osmih zjutraj). Odločitev za bolj prijetno lokacijo res ni težka. Še dan in pol do odhoda. In potem še dan poti do Ria. Še malo, še malo … Copacabana je že čisto blizu …
Seznam prtljage se je menda dovolj skrčil, da se bo vse, kar je na njem, dalo brez težav strpati v nahrbtnik.
Dokumenti pripravljeni, karta v žepu.
Zadnji komentarji