Blog
Mraz in okusi Brazilije
Petkovo jutro se je začelo z okusnim zajtrkom in ogledom videa, ki nama ga je na telefonu kazala hišna pomočnica gostiteljev in prikazuje njenega papagaja med prepevanjem himne njenega nogometnega kluba.
Z Reko sva se odpeljala do mestne tržnice, kjer sva začela spoznavanje barv, vonjav in okusov Curitibe. Vsega je bilo v izobilju – likerjev, sadja, zelenjave, slaščic, oreščkov, mesa, rib, kave … dovolj zanimivosti, da so se nama skoraj uro in pol cedile sline ob pohajkovanju mimo stojnic.
Tržnica Curitiba
Palmina stebla, iz katerih se dobi okusni palmito
Sušeno sadje
Vložena zelenjava in začimbe
Kakav
Fižol, oreščki, …
Bananini bonboni
Curitiba ponuja zanimiv način za spoznavanje mestnih turističnih atrakcij – dvonadstropni avtobus, ki te popelje na 2 in pol urno vožnjo mimo vseh točk, ki jih je vredno videti. Medtem lahko 5-krat skočiš gor in dol z avtobusa pri stvareh, ki te zanimajo.
Turistični bus Curitiba
Najina prva postaja je bil muzej Oscar Niemeyer, poimenovan po znanem brazilskem arhitektu, ki je zasnoval velik del glavnega mesta Brasilia in med drugim tudi pred dvema dnevoma videno stavbo Copan v Sao Paulu. Muzej je med lokalci znan tudi kot “the eye museum”, zaradi slikovite strukture v obliki ogromnega očesa. Manjši del muzeja je posvečen arhitektovim stvaritvam, ki jih je aktivno snoval vse do svoje smrti v 105. letu starosti pred nekaj manj kot letom dni. Večji del muzeja pa zapolnjujejo dela moderne umetnosti … ki so bila preveč moderna, da bi jih najini glavi uspeli sprocesirati (npr. 2x7m velika “slika” v rjavih odtenkih, “naslikana” z materiali iz kanalizacije; skulpture iz smeti; …). Zdrava pamet je iskala znak za izhod … saída, saída, saída!
Muzej Oscar Niemeyer in njega očesa
Muzej Oscar Niemeyer in njega čudesa
Muzej Oscar Niemeyer in njega prostori
Hop na bus in do naslednje postaje – park Tanguá. Simpatičen park, ravno pravšnji za malce oddiha od moderne umetnosti in uživanje ob sočnih pomarančah, ki sva jih uplenila ob jutranjem obisku tržnice. V bistroju v parku sva srečala eno redkih oseb v Braziliji, ki se je znala in se je bila pripravljena pogovarjati v angleščini – gospa, ki sedaj dela v bistroju, prej pa je 11 let živela in delala v Miamiju.
Park Tanguá
VW kombiji, ki jih je polno po celi Brazilji
Ob nadaljnji vožnji z avtobusom naju je počasi zmanjkovalo. Skozi zadnje dni se je nakopičilo že kar nekaj utrujenosti, poleg tega pa naju je bril hladni veter, ki nama je s posameznimi kapljami delal družbo v zgornjem, odprtem nadstropju avtobusa. Ja, vožnja ni bila najbolj prijetna, a Curitiba se je pač odločila, da vsega pa tudi ne moreva imeti – dobrih gostiteljev, dobre hrane in še lepega vremena.
Naslednja postaja – botanični vrt. Čudovita lokacija, polna zelenja in njegovih občudovalcev. A vsa ta lepota naju ni pogrela in prebudila – treba bo iti proti domu.
Botanični vrt Curitiba
Nekaj sreče in iznajdljivosti je bilo potrebne, da sva usvojila sistem delovanja avtobusnega sistema v Curitibi, a na koncu se je nekako izšlo. Hitri mestni avtobus imajo urejen tako, da sta zanj urejena 2 posebna vozna pasova, podobno kot bi bilo ponekod za tramvaj, tako da avtobus nikoli ne čaka v zastojih in vedno pride pravočasno na cilj. Vstopanje na avtobus in prehajanje med avtobusi pa je urejeno s posebnimi terminali v obliki velikih prozornih “cevi”. Zanimivo in zelo praktično, samo navaditi se je treba 
Večer sva preživela, tako kot sinoči, v najboljši družbi – z Reko, njenim fantom Luisom, njegovim bratom (uvoznikom slovenskih vin v Brazilijo) Rafo in vrsto kulinaričnih specialitet Brazilije. Večerno popotovanje se je začelo v znani restavraciji Don Max, ki je bila tako polna, da smo si pri vhodu vzeli male stolčke in sedli kar na rob ceste. Po grlu je teklo brazilsko pivo, ki smo ga začinili z eno najboljših brazilskih cachaç v dveh okusih – navadna cachaça in taka z okusom mandarine. Da želodci niso glasno krulili, smo jih pomirili z mignon sendviči in pohanimi piščančjimi bedrci. Poezija. In čas za premik.
Fídel je s kubansko tematiko obarvan bar na ulici v centru mesta (katere ime mi je ušlo iz spomina), ki je znana po številnih lokalih in živahnem nočnem življenju – podobno kot Rua Augusta v Sao Paulu. Ob našem prihodu je bil bar poln, mi pa smo temno brazilsko pivo okušali na pločniku ob Rafovih slavospevih o Sloveniji, kjer lahko najdeš karkoli ti pač srce poželi – gore, morje, prijazne ljudi, dobro vino … vse na dosegu enourne vožnje. Priznam, dobro dene, ko nekaj takega slišiš tisoče kilometrov od doma od skoraj popolnega neznanca
Reka in Luis sta večerno odisejado med lokali nadaljevala pozno v noč, mi trije z Rafo pa smo se le še sprehodili po središču starega jedra Curitibe, sedli v taksi in se podali k štetju ovčic pred spanjem. Midva sva naštela vsak po eno …
Tih deževen dan
Največje mesto južne poloble, 7. največje mesto na svetu, največje mesto Brazilije, skoraj 20-milijonsko mesto … pridevnikov, ki opisujejo velikost São Paula ne zmanjka. A velikost ni vse. Čeprav je to mestece na svoj način simpatično, se ne more kosati z zelenim rastlinskim in modrim morskim šarmom, ki ga premore Rio de Janeiro. Danes sva ga zapustila in sedla na avtobus za Curitibo, še pred tem pa sva si v Casa de Pão de Queijo privoščila pão de queijo, sirovo-kruhovo specialiteto Brazilije.
Pão de queijo in pomarančni sok
Vožnja, skoraj enako dolga kot tista od Ria do São Paula, naju je vodila preko zelenih južnobrazilskih gričev, mimo mogočnih rek, dolin in pisanih vasic s palmovimi drevoredi in plantažami. Proti Curitibi se je nebo stemnilo in ulile so se prve kaplje. Menda ne bova spet plavala v čevljih? No ja, si vsaj nog ne bo treba umivati.
Na poti do Curitibe
Kósila sva tokrat kar na postajališču na avtocesti. Jedla sva v samopostrežni restavraciji, kjer na krožniku naloženo hrano plačaš po teži. Želodec je čutil lakoto, oči še bolj in krožnik se je hitro napolnil. Cena pa je temu primerno narasla. Za pojedeno sva plačala kar konkretno ceno, čeprav po analizi računa in na njem zapisani ceni sklepava, da so nama poleg hrane zaračunali tudi krožnik. Pa noben ni povedal, da ga lahko pojeva ali odneseva …
Kosilo na poti
Ko sva prispela v Curitibo, je deževalo, a pogled na mesto skozi okno avtobusa je bil vzpodbuden. Precej urejeno in zeleno. Prijetno za oko in nekoliko bolj domače Na postaji naju je pričakala najina gostiteljica couchsurferka Reka, ki naju je odpeljala v stanovanje, kjer živi s svojimi starši. Nastanila naju je v čudoviti sobi z lastno kopalnico – couchsurfing na kraljevski način.
Kraljevski couchsurfing
Še bolj kraljevska pa je bila večerja v tradicionalni brazilski restavraciji Armazem Santa Ana, kamor sta naju peljala Reka in njen fant Luís. Jedli smo dobro in veliko – bolinhos de feijoada, bolinhos de barreado, escondidinho de carne seca, carne de onça … in klepetali o sto in eni stvari. Pojasnila sta nama (oziroma bolj meni, ker Maruša je že bolj podkovana na tem področju), čemu služijo tiste vijuge nad in repki pod posameznimi črkami v portugalščini ter z nama trenirala njihovo izgovorjavo. Večerja je bila zaključena z degustacijo bananinih bonbonov, ki jih izdelujejo v kraju Antonina v bližini Curitibe in morajo biti pakirani v že mnoga leta enakih papirnatih ovojčkih, saj se sicer uživalci te slaščice glasno uprejo.
Hecno naključje naju spremlja na tej poti – najin gostitelj Vicente iz São Paula je navdušenec nad Slovenijo, brat Rekinega fanta pa ima Slovenko za dekle in se ukvarja z uvozom vrhunskih slovenskih vin v Brazilijo. Navdušenja nad Slovenijo, Ljubljano in skoraj vsem, kar je slovenskega, ne manjka.
Ko ga zagode kozorogov povratnik
São Paulo leži ob kozorogovem povratniku, na 23,5° J.g.š. Lega na tej specifični geografski točki ga bogati z zanimivo meteorološko lastnostjo – izjemno spremenljivim vremenom. To sva sicer izkusila že v preteklih dneh, ko se je iz soparno vročega popoldneva izcimilo nesramno hladno pozno popoldne, in ko je po 30-stopinjskem večeru sledila noč, v kateri sva si oblačila jopice in se zavijala v odeje kot polha. Ampak današnji vremenski obrat je bil bolj očiten.
Za razliko od včeraj, sva danes nekoliko poležavala. Do 8.30. Oči so se odprle ob okusnem zajtrku s štručko, polnjeno z zmletim piščančjim mesom in sirom, ter štručko, notranje obloženo s šunko in paradižnikom, postreženo v lokalu čez cesto. Dobro naju pitajo tile Brazilci, če se vsaj za silo potrudijo, da naju razumejo, kaj želiva naročit.
11. ura je odbila na mestni katedrali, znak da se morava pojaviti na Praça da República. Na metro postaji naju je pričakal José, poleg Vicenteja najin drugi gostitelj v São Paulu, ki naju je ta dan povabil na free walking tour po starem centru São Paula, organiziran vsako sredo in soboto. Sonce je pripekalo, pred večdesetglavo skupinico turistov pa je bil 4-urni sprehod med trgi, cerkvami, stolpnicami, parki in brezdomci São Paula.
Rafa s skupino turistov
Hiperaktivni vodič Rafa ljubi svoje mesto in težko bi si želeli bolj entuziastičnega in zanimivega interpreta ulic tega mesta kot je on. Ozirali smo se v višave k največjim stanovanjskim stavbam Južne Amerike, k najvišjim stavbam Brazilije in k orglam katedrale, ki so tako močne in mogočne, da jih smejo pri mašah uporabljati le v 10% njihove moči, saj bi bila sicer ob njihovem usodnem petju ogrožena stabilnost same cerkve in trdnost okenskih stekel.
Edificio Copan, stavba, ki velja za največjo stanovanjsko stavbo Južne Amerike in jo je zasnoval arhitekt Oscar Niemeyer, v sebi skriva 1160 stanovanj, v katerih prebiva več kot 5000 prebivalcev. Stavba je tako velika, da ima povsem svojo poštno številko. Če koga ti podatki ne navdušijo, ga pa zagotovo ne pusti hladnega stavbina ekstravagantna zunanja podoba.
Edificio Copan – stavba, prevelika za v objektiv
Theatro Municipal je bil zgrajen v začetku 20. stoletja in uradno odprt 12. 9. 1911, ko je povabljena gospoda prišla na ogled Shakespearjevega Hamleta. Ljudje niso bili nič drugačni kot danes. Želeli so se kititi s svojo lastnino, zato se je na slavje vsak pripeljal s svojim nobel avtomobilom, zaradi česar se je ta dan v zgodovino zapisal še zaradi enega premiernega dogodka – prvega prometnega zastoja v zgodovini São Paula.
Dolina Anhangabau, pod katero poteka tunel ene glavnih mestnih prometnic in pod katero teče kanalizirana reka, ki je nekoč tekla tu skozi
Ko smo prehodili že tričetrt načrtovane poti, se je pa zgodilo. Vremenski obrat. Dež. Oziroma DEŽ. Debele kaplje so padale za vrat, Rafa pa je navdušeno brez strehe nad glavo nadaljeval zgodbo svojega mesta. Midva sva se stiskala pod dežnikom, ki je brez večjih poškodb preživel napad v Riu, na račun večine preostalih članov skupine pa so solidno služili ulični prodajalci dežnikov in pelerin v stilu vreč za smeti, ki so ob prvih kapljah prilezli iz vsake luknje in izza vsakega vogala. Padavine se krepijo, Rafa brez spremembe stopnje navdušenja razlaga dalje. Rafa, streha ni tako daleč … Ko je bil že moker do gat, je popustil. Poskrili smo se pod nadstrešek stavbe, ki je soseda najvišje (in verjetno najgrše) brazilske stolpnice. Kmalu se je dež za silo umiril, tako da smo lahko obdelali še zadnjih par točk našega toura.
Poslovila sva se od Joseja, potem pa jo hitro ubrala proti Estadio Municipal, da ujameva ogled nogometnega muzeja, za katerega pravijo, da je res vreden ogleda, pa še vstopnina je zanemarljiva (3 R$ = 1 €). Večina ustanov se v Braziliji zapre ob 17h in tudi nogometni muzej ni izjema. Prihitela sva dovolj zgodaj in bila nad vsebino navdušena. Le nad preganjanjem proti izhodu pol ure pred zaprtjem muzeja sva bila navdušena nekoliko manj. Kakor koli – kdor pride vsaj 2-3 ure pred zaprtjem, bo imel kaj videti, saj je muzej čisto svež in nov, s celim kupom interaktivnosti in aktualnih podatkov. Must see attraction! Pa tudi sam stadion je lep. (P.S.: Pisec tega prispevka je sicer popoln analfabet in anti-fan kar se tiče nogometa, tako da je ta muzej očitno res v redu.)
Estadio Municipal São Paulo
Mokrih stopal, ki so plavala v od free walking toura namočenih čevljih, in utrujenih nog sva se napotila proti domu.
Zaključek najinega bivanja v 20-milijonskem mestu smo z Vicentejem kronali z večerjico v italijanskem lokalu Ragazzo, ob klepetu o couchsurfingu, naših načrtovanih poteh in filozofskih nazorih, ki vodijo današnjo Brazilijo. Zanimivo in ravno dovolj utrudljivo, da je glava koprnela po dostojnem spancu.
Vicente, Maruša in Miha
Couchsurfing na kvadrat
Rana ura, zlata ura. Tako pravijo. Ma ne vem, če sva se danes zjutraj res strinjala s tem rekom. Vstala sva ob 6.45, saj smo se z Vicentejem prejšnji večer dogovorili, da naju ob 7.30 pospremi do parka in muzeja Ipiranga, ki se ne nahaja ravno v bližni metroja, zato terja malo sprehoda, če ga hočeš najti in doseči.
Spat hodiva bolj pozno, saj sva se na časovno razliko med Južno Ameriko in domovino že večinoma privadila, poleg tega pa pozno v noč načrtujeva potek poti za naslednje dni in zapisujeva spomine in vtise, tako kot v tem prispevku, ki se ravnokar izpisuje na zaslonu. Spanca je bilo danes torej bolj malo. Ob kramljanju o raznoraznih brazilsko-slovenskih temah smo po krajši vožnji z metrojem in daljšem sprehodu preko predela Alto do Ipiranga prispeli pred muzej Ipiranga, posvečen osamosvojitvi Brazilije, ki pa je bil po nesrečnem naključju (in naši neumnosti, ker nismo prej preverili na spletu) zaprt. A še vedno sta nam ostala sprehod skozi čudovit park in pa ogled manjšega muzeja znotraj spomenika, okrašenega z bakreno verzijo znamenite slike z naslovom Independência ou Morte, ki ponazarja brazilsko osamosvojitev.
Muzej Ipiranga
Muzej Ipiranga z vrtovi
Spomenik z bakreno sliko Independência ou Morte
Vicente naju je kmalu zapustil in odšel po svojih opravkih, midva pa sva se zleknila na prvo klop, si privoščila piknik-zajtrk in potem za tričetrt ure zakinkala sredi čudovitih vrtov, zasnovanih po zgledu francoskega Versaillesa. Še zdaleč nisva potešila utrujenosti, ki se je nabrala skozi zadnjih nekaj dni, a za prvo silo je bilo dovolj – do prvega internet-cafeja sva zmogla
Četrt Alto do Ipiranga zna biti kar kunštna reč, sploh če se odločiš poiskat metro postajo. Sledila sva nekako isti poti, po kateri smo le nekaj ur pred tem prišli do muzeja, a ta naju začuda ni pripeljala na pravo mesto. Malo raziskovanja, malo Marušine protugalščine in spraševanja mimoidočih naju je čez čas pripeljalo na cilj.
Naslednja točka dneva – Ibirapuera park. Še ena čudovita točka Sao Paula in še ena tistih, ki je z metrojem ne moreš doseči (z avtobusi bi verjetno šlo, ampak it’s too confusing to use a bus in this city – and uncomfortable as well :)). Sestopila sva na postaji Paraíso in krenila na polurni sprehod ob izredno prometni Avenida 23 de Maio z nekaj adrenalinskimi vložki (prečkanje 4- in večpasovne prometnice v prometni konici brez prehoda za pešce) do najinega zelenega cilja.
Pot do Ibirapuera parka (Avenida 23 de Maio)
Obelisk v Ibirapuera parku
Vsebina parka, ki naju je po opisih najbolj pritegnila, je bil Museu Afrobrasil, ki pa se je – razen slikovito barvastih sten in zanimive razporeditve posameznih soban – izkazal za vsebinsko revščino in nepovezanost. Vsaj kar se tiče teme, ki je omenjena v imenu muzeja. Morda pa najde kdo v njem kak drug, bolj jasen pomen
Utrinek iz Afrobrasil muzeja
Afrobrasil & Maru
Domov sva prispela dobro nahojena. Skok pod tuš in naprej – na Couchsurfing tedensko srečanje skupine CS Sao Paulo v Açaí Beach Bar na Rua Augusta. Dogodek, poln zanimivih ljudi od vsepovsod, za katere sva bila kot Slovenca prava eksota - Where is Slovenia? Near Slovakia? Which language do you speak there? Only 2 million people in the whole country? … A ta vloga nama je čisto odgovarjala. Pa še najin gostitelj Vicente je bil organizator srečanja, tako da sva bila na zabavi prisotna od vsega začetka in sprejela prav vsakega, ki je vstopil skozi vrata (dokler stvar ni postala preveč masovna). Pila sva kokosovo vodo, degustirala juhi iz arakače (mandioquinha) in raznovrstnega zelenja (caldo verde) ter kramljala z dobrimi ljudmi od vsepovsod – Brazilija, Hong Kong, Francija, Portugalska, Kanada, Nemčija …
CS meeting Sao Paulo
Zdaj lahko zagotovo potrdiva, da je najina prva izkušnja s couchsurfingom (surf + meeting) več kot odlična!
Na obzorju le betonski izrastki
Prvo jutro, ko sva malo potegnila spanec. Do 8.30. Jutranja higiena in klepet z Vicentejem. Zavila sva v bližnji lokal in si s pomočjo (prve) prijazne natakarice priskrbela okusen zajtrk s sokom in dvema vrstama kruhovo-mesno-sirovih prigrizkov. Nato pa pot pod noge in peš do centra.
Korak se je prvič ustavil pri mogočni katedrali na Praça da Sé, neogotski cerkvi iz 20. stoletja. Pri vhodu naju je pričakal znanec iz Ria, Cristo Redentor, tokrat sicer v bistveno manjši izvedbi. Ob vstopu sva ravno ujela del dopoldanske maše, katere vzdušje se je preko mikrofonsko-elektronsko hreščečega duhovnikovega glasu širila po celotnem objektu.
Katedrala na Praça da Sé
Šla sva naprej. Na tržnico – Mercado Municipal de Sao Paulo. Ta je bila ustanovljena leta 1933 in se še danes nahaja v istem starem poslopju, ki daje vsej jedači in pijači, ki jo je mogoče dobiti tam, poseben čar. Naprodaj so vse mogoče vrste sadja (le redkim sva znala pripisati tudi nama znano ime), mesa (od salame do celega odojka), začimb (že za nama poznane začimbe ne poznava vseh portugalskih imen, kaj šele za tiste, o katerih se nama niti sanjalo še ni), oreščkov (takih pravih, gigantskih) … Tržnica je precej velika in zna človeka zažejati. Pa je po najinih grlih stekel kozarec kokosove vode in takoj nama je bilo bolje pri srcu.
Mercado Municipal
11 v vrsto – “Porco feliz!”/”Veseli pujs”
“Naš dobavitelj je Jezus Kristus”
Preparirano sadje
Sveže sadje
Ob 14h sva se najavila na voden ogled stolpnice Martinelli, zgrajene v 20ih letih 20. stoletja, ki je ob dokončanju veljala za prvi nebotičnik v Sao Paulu in hkrati za najvišjo stolpnico Južne Amerike. Pogled z vrha je veličasten, prav tako veličastna pa je tudi vila, zgrajena na vrhu stolpnice, ki bi se s svojim stilom lahko brez problema nastavljala soncu kje na italijanski obali.
Pogled z Edificio Martinelli
Pogled z Edificio Martinelli
Vila na strehi Edificio Martinelli
Hišica na strehi
Le nekaj korakov proč od Martinellija pa se nahaja še večji biser – stolpnica Banespa. 161 metrov visoka umetnost, ki je ob izgradnji sredi 40ih letih 20. stoletja bojda veljala za največjo konstrukcijo iz armiranega betona. S svojimi 35 nadstropji, 900 stopnicami in 14 dvigali privablja številne turiste (ki pa jih je sicer v SP, po najinih ocenah, bore malo) in tako je brez težav premamila tudi naju – predvsem zato, ker je zastonj 
Na recepciji so naju identificirali, naju malo pofotkali in spustili skozi varnostno kontrolo v dolgo vrsto navdušencev, ki želimo za hip uzreti 40-kilometrski radij okoli tega po Emire State Buildingu zasnovanega giganta. Pa sva čakala in čakala … in dočakala … Kamor koli se ozreš – Sao Paulo in njegove stolpnice, bloki, beton, beton, beton.
Sao Paulo s stolpnice Banespa
Sao Paulo s stolpnice Banespa
Panorama s stolpnice Banespa
“Lego-kocke-stolpnica” na levi in Mercado Municipal na desni
Povratek z višine na trdna tla, mnogo nižje. Na poti proti domu naju je korak zanesel še v cerkev Sao Bento, ki se ponaša s črtastami notranjimi poslikavami, nato pa jo mahnila v supermarket po papico in domov.
Najlepše je, če imaš v vsakem mestu nekoga, ki ga poznaš. Ravno povsod nama to ne bo verjetno uspelo, a v Sao Paulo nama je. Na večer sva se srečala s prijateljem Josejem iz Madrida, ki je zadnjih nekaj mesecev Paulista in tu opravlja študijsko izmenjavo. Korak nas je vodil v predel Vila Madalena, znan po lepih lokalih, dobri pijači in pravem vzdušju. Lokal je bil čisto ok, pijača malo slabša, vzdušje pa odlično. Vila Madalena, nisi se še čisto dokazala. Očitno bo še treba priti v Sao Paulo.
Prva dolga vožnja
Nedeljsko sončno jutro – tokrat res zadnje v Riu. Spakirala sva vse stvari v nahrbtnika in po hostelskem zajtrku ter klepetu s “sostanovalci” odšla na glavno avtobusno postajo. Avtobus, ki naju je pričakal, je presegal vse do tedaj nama znane avtobusne standarde – široki sedeži, ogromno prostora za noge, naslon za roke … luksuz. Še WIFI naj bi imel, toda če bi res delal, bi bilo že prelepo, da bi bilo res.
In sva zopet šla na pot. Tokrat proti Sao Paulu. Šesturna vožnja je potekala po hitri cesti v hribovitem svetu JV Brazilije, mimo prežvečenih pašnikov, gozdov, malih vasic in brezmejnimi območji praznine. Svet je velik in precej prazen, četudi nas več kot 7 milijard taca po njem.
Ob prihodu v Sao Paulo naju je na postaji pričakal najin couchsurfing gostitelj Vicente, zaljubljenec v Slovenijo, ki naju je ta večer popeljal tudi na peš-turo skozi japonsko četrt Liberdade, kjer živi, italijansko četrt, polno dobrih restavracij, in center mesta, poln brezdomcev, spečih pred vhodi vsake pomembnejše mestne ustanove. Center mesta je bil ob našem sprehodu okoli 22h popolnoma – ampak res popolnoma! – prazen. Tam smo bili le mi trije in na vsakem vogalu kopica brezdomcev, ki so nama v tem delu dneva zgolj zbujali spomine na četrtkov pripeljaj v Riu. Ampak taki občutki so se nama porajali zgolj zaradi temnega dela dneva – noč ima pač svojo moč. Podnevi bo vse lepše. In polno ljudi, kakor pravi Vicente, tako da nimava nič za skrbet, če se bova le držala njegovega nasveta – “extremely pay attention”.
Dan se je zaključil s težkim brazilskim obrokom – rižem, koruzo, fižolom in velikim kosom svinjskega mesa, ki smo ga zalili s sokom iz acerole in poskladkali s pudingom v nabito polni restavraciji Estadão - ter klepetom o couchsurfingu, o Sloveniji in Braziliji, o Aristotlu in metafiziki. Ja, precej neverjetna kombinacija.
Branje in načrtovanje nadaljnje poti
Ča će mi Copacabana
To je to. Riu rečeva le še adeus in se odpraviva proti Paraty in nato dalje proti Sao Paulu. Ha, figo!
Zjutraj sva se z vso svojo potovalno imovino popakirala v najina nahrbtnika in se odpravila proti glavni avtobusni postaji. Že vožnja z mestnim avtobusom do postaje je bila nekaj posebnega. Sprva sva imela težavo spraviti se na avtobus, saj sva bila z nahrbtnikom spredaj in zadaj precej obilna, druga težava pa je bila, kako z vso to robo sedeti na sedežu ob divji vožnji, kakršno sva omenila že pred dvema dnevoma.
Ob prihodu na postajo pa naju je čakalo majhno presenečenje. Avtobus, na katerem naj bi bilo po najinem nočnem čekiranju na spletu še cca. 16 prostih mest in ki naj bi zapustil mesto ob 11h, je bil že polno zaseden. In prav tako nekaj naslednjih avtobusov za izbrano destinacijo. Naslednji avtobus, za katerega bi lahko dobila karte, naj bi odpeljal ob 14h. Znašla sva se pred odločitvijo – čakati 3 ure in pol na postaji v Riu in obiskati slikoviti Paraty za le en večer in eno jutro ali pa oditi nazaj v hostel in preživeti prvi res pravi sončen dan na plaži v Riu nato pa se v nedeljo odpraviti naravnost v Sao Paulo? Sončni Rio naju je premamil. Na postaji sva le še kupila karte do Sao Paula za naslednji dan – da ne bi zopet izvisela – in krenila nazaj v Botafogo.
Tako sva se v naslednje pol ure zopet prikazala na vratih istega hostla in iste sobe – le svoje stvari sva odložila na drugi dve postelji. Najin nenadni povratek je povzročil kar nekaj presenečenih obrazov in nasmehov.
Sonce je bilo visoko in nisva želela izgubljati časa, zato sva nase navlekla kopalke, brisačo in nujne potrebščine za na plažo strpala v najmanj vpadljivo supermarket vrečko in jo mahnila na sprehod do Copacabane. Ta je bila zaradi sobotnega popoldneva in fantastičnega vremena polna uživačev, ki so se metali v valove in srkali hladne pijače plažnih prodajalcev, od katerih lahko sicer kupiš vse od pečenih rakov do tatoojev.
Polna mivke in pretresena od visokih valov oceana sva se po nekaj urah praženja na plaži podala na sprehod vzdolž obale do Ipaneme, ki se je že kopala v zadnjih zlatorumenih sončnih žarkih, nato pa naprej mimo Lagoe nazaj domov v hostel v Botafogo.
Sončnemu dnevu sva dodala še močno caipirinho ter artistične čokoladice in res zadnji dan v Riu se je zaključil tako kot se šika.
Čokoladice Hershey’s
In njihovi pisani obrazi
Svetovna čudesa v beli kopreni
Petkovo jutro, zadnji dan v Riu. Nebo se je malce razvedrilo v primerjavi s preteklima dvema dnevoma, pa tudi najin čas v Riu se je počasi iztekal, zato sva si zadala, da se zjutraj podava na Corcovado, na obisk h Kristusu.
Ob prihodu do blagajne za slavno vzpenjačo nama je prijazna svetovalka pokazala temno siv zaslon. To naj bi bil trenutni pogled na Kristusa na vrhu, ki ga je pospremila s prijaznim nasvetom “ali ne bi morda prišla na ogled kdaj drugič?”. Hvala, a tu sva zadnji dan, zato greva gor, pa tudi če se nama Kristus ne prikaže, ga bova pa vsaj slutila nekje v bližini.
Naslednje prijazno presenečenje. Karto za Corcovado je mogoče po znižani študentski ceni dobiti le, če si brazilski študent. Ha, Kristusa se ne vidi, pa še polno ceno bova plačala? Jah nič, kdo ve, kdaj bova naslednjič v Riu. Kupila sva karti za naslednjo prosto vzpenjačo, do katere je bilo še uro in pol čakanja, tako da sva ta čas prebila ob ogledu bližnje cerkve in ob – kakor to imenuje Lonely Planet - people watchingu. Na karti so nama natisnili napis sem visibilidade, da se ne bi kasneje pritoževala in zahtevala vračila denarja.
Vožnja je bila že sama po sebi slikovita, dodatno po so jo popestrili vzkliki navdušenja brazilskih možakarjev (za navzgor) in dam (za navzdol).
Trem do Corcovado
Atrakcija Corcovada pa ni le kip Kristusa, temveč mu kanček pozornosti jemljejo tudi male kosmate prijateljice.
Opice na Corcovadu
Razgled z vrha res ni bil bajen, a vseeno je bil vreden vzpona. Predvsem pa je bil daleč od temne sivine, ki so nama jo kazali doli v mestu (verjetno je šlo zgolj za pokvarjen zaslon).
Pogled s Corcovada na Rio (Tijuca, Maracanã …)
Cristo Redentor
M&M&Cristo
Cristo & Miha
Cristo
Šofer vzpenjače in samba glasbenik bosta ovekovečila ta trenutek
Okoli 14h sva sestopila s Corcovada in jo ubrala še k drugi slikoviti must-see atrakciji Ria - Pão de Açúcar. Sprehodila sva se skozi predela Botafogo in Urca, nato pa jo kar peš, kot prava šparovna in hribolazna Slovenca, ubrala na vrh Morro da Urca, kjer se nahaja vmesna postaja nihalke na Pão de Açúcar.
Pão de Açúcar in Praiha Vermelha
Otroška igra z valovi na Praiha Vermelha
Opica na poti na Morro da Urca
Opica na poti na Morro da Urca
Opica na poti na Morro da Urca
Pão se je skrival nekje v gosti beli kopreni, tako da se nama ob pogledu z vrha Morro da Urca niti sanjalo ni, kje bi se v tej belini lahko izrisal Pão, in niti to se nama ni sanjalo, zakaj bi za ta beli razgled plačala drago vozovnico, da bi naju popeljali tja gor. Uživala sva v skormnem razgledu, ki se je počasi odkrival s peš osvojenega vrha, in si ob tem oblizovala prste s čakanjem na ledeno hladni açaí s koščki banane in granole.
“Zadimljeni” Botafogo …
… in Flamengo
Praia do Flamengo
Urca v zadnjih (in redkih) sončnih žarkih
Açaí
Ob povratku v hostel sta najin klepet v slovenščini zaslišala dva slovenska kolega popotnika, Simon in Ivana, ki sta si zadala bistveno daljšo in obsežnejšo popotniško avanturo – z motorji naj bi v treh letih obkrožila svet. Nama še manjka malce kilometrine za kaj takega … Večer je minil ob klepetu o brazilski birokraciji, državah, ki nas čakajo na naših poteh, in dogodivščinah, ki so nam naslikale našo dotedanjo podobo Brazilije.
Adrenalin na 100%
Maruša je pripomnila, da najino popotovanje opisujem mogoče malce preveč dramatično, da si bo še kdo mislil, da res tako trpiva zaradi dežja ali drugih “neprilik”. No, pa ni tako hudo. V resnici zelo uživava – zgolj kot pojasnilo, če je kdo slučajno dobil napačen vtis Danes sem torej nameraval biti bolj objektiven in “dramatičen”, ampak glede na potek dnevnih dogodkov bo to verjetno težko. Pa brez zamere.
Ob obilnem in okusnem zajtrku v hostlu sva razmišljala, kam bi se podala na še en dan z muhasto napovedjo, ki pa je v jutranjih urah kazal nasmejan sončni obraz. Muhasta kombinacija je dala odločitev – greva pohajkovat v atlantski deževni gozd v Parque da Tijuca. Gre za nacionalni park, ki meri 32 kvadratnih kilometrov in velja za največji urbani park na svetu. Sestavljen je iz štirih sektrojev (v enem od njih je tudi slavni Kristusov kip), midva pa sva se podala v enega bolj slikovitih, v Floresta da Tijuca.
Park porašča sekundarni deževni gozd, zasajen v drugi polovici 19. stoletja. Pred tem je bil tu sprva primarni atlantski deževni gozd, ki pa je bil v celoti izsekan, da bi se pridobile površine za plantaže kave. Tovrstne plantaže niso bile zmožne zadrževati velikih količin vode, ki je kot dež padla na to območje, zato je ta v obliki manjših in večjih potokov v pobočja vrezovala erozijske jarke in prožila zemeljske plazove, na koncu pa odtekla v večje reke na dnu pobočij in naprej v ocean in se tako izmaknila prebivalcem Ria za nadaljnjo uporabo. Prebivalstvo Ria je skozi čas številčno čedalje bolj raslo, z njim pa tudi potreba po zadostnih količinah sladke, pitne vode. Cariocam ni preostalo drugega, kot da kavne plantaže nad mestom odstranijo in pobočja zopet pogozdijo z bujnim rastjem, ki je sposobno zadrževati ogromne količine vode in tako deluje kot ogromen rezervoar za Rio.
Sprehajala sva se po tej megličasti džungli mimo slapov, kričečih in nervoznih opic, ki so naju obmetavale z lubjem, mimo pojočih ptic in avtohtonih čebel, ki naj ne bi imele strupa, tako kot evropske sorodnice.
Parque da Tijuca
Parque da Tijuca
Prenovljena kapela Mayrink, Parque da Tijuca
Cesta skozi park, Parque da Tijuca
Misticne meglice, Parque da Tijuca
Parque da Tijuca
Malo dekle in veliko drevo, Parque da Tijuca
Jezna opica, Parque da Tijuca
Vožnja z mestnim avtobusom iz urbanega dela mesta v džungelski Rio pa bi lahko postala ena od gardalandskih atrakcij. V ovinek ali raven odsek – ni pomembno, šofer gre z nezmanjšanim plinom dalje. Držanje za drogove in ročaje je, četudi dobiš prost sedež, OBVEZNA (razen če se želiš pobliže spoznati s katerim od bližnjih sopotnikov oz. z avtomobilskim steklom, in ne poznaš boljšega načina za tovrstno flirtanje). Rdeča luč na semaforju pa na voznika deluje kot plapolajoča cunja na bika na bikoborbah – skozi križišče se zažene kot zmešan.
Po kosilu – verjetno ne rabiva povedat, kje – naju je spet malo močil dež, a sva se vseeno odločila, da še enkrat poskusiva iti v Centro in Lapo, saj sta naju včeraj ujeli tema in caipirinha še preden sva si ogledala par lokalnih znamenitosti. Počasi se je mračilo, midva pa sva ob pohajkovanju mimo Arcos da Lapa za pot do bližnje avenije in cerkve v obliki majevske piramide uporabila kratko ulico, ki je bila v tem času prazna z izjemo nekaj čudnih tipov, ki sva jih s kotičkom očesa opazila na robu, na drugi strani ulice. Hitro sva stopila in mislila, “saj bo”. Pa ni bilo. Ko sva bila že čez polovico te kratke ulice, je Maruša na drugi strani ceste opazila 2 tipa, ki sta hodila vštric z nama in strmela v naju, in me na to opozorila. Moška sta to očitno opazila in samo na hitro skočila k nama ter Marušo nekako odrinila. Jaz sem se zaščitil z rokami v katerih sem imel dežnik, pa sta me skupaj s tem nekako pritisnila ob zid. Prišlo je do prerivanja, vlekla sta moj nahrbtnik, jaz pa sem se sprva še malo upiral. Šokiran sem z upiranjem prenehal, ko je eden od njiju k mojemu prsnemu košu približal nož. Nahrbtnik sta mi iztrgala in stekla stran, pri vsem prerivanju pa je po tleh zletel fotoaparat. Po nekaj metrih sta moška obstala in se skušala vrniti po isti ulici nazaj (saj sta namreč stekla v nasprotno smer od svoje “baze”). Maruša je bila bolj prisebna kot jaz, ki sem od tistega prerivanja in noža kar nekako zamrznil, tako da se je odpravila do enega od njiju in ju v portugalščini nagovarjala, naj nama vrneta nahrbtnik, saj v njem ni denarja. Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak možakarja sta bila celo pripravljena na menjavo, v tem trenutku pa je kot poslan z neba pristopil mimoidoči gospod, ki je napadalcema dejal, naj nama vrneta vse stvari, kar sta tudi storila. Oba pretresena naju je gospod pospremil v smeri bližnje metro postaje in nama dejal, da je šlo verjetno za odvisneža od drog, ki jih po Riu mrgoli in izvajajo tovrstne napade.
Tako sva jo iz te neprijetne situacije odnesla s skoraj celo kožo (z izjemo nekaj prask in manjše rane na vratu) in le polomljeno marelo. Nepojmljiva sreča v nesreči.
5 minut pred napadom med Lapo in Centrom
Nič drugega nisva imela v mislih kot le še čim prej priti nazaj v hostel. Tam sva se deloma pomirila, očistila od padca umazan fotoaparat in večer preživela ob klepetu s cimro iz Nemčije, ki je najine misli preusmerila od tega filmskega pripetljaja.
Vsa mokra od Ria
Ko sem se prebujal, sem zaslišal zlovešči zvok. Zvok dežnih kapelj v Riu. Jutranji optimizem me je napeljeval na misel “saj se bo kmalu zjasnilo”. Pa se ni. Še zdaj, ob enajstih zvečer, je to čarobno mesto tako namočeno kot v jutranjih urah. In namočenosti ni videti konca … a več o tem kasneje. Na primer jutri, ko bo še vedno deževalo
Po zajtrku sva se odločila izpolniti včerajšnji napol dokončan plan – ogled stadiona Maracanã. Le-ta je bil odprt leta 1950, danes pa doživlja konec res temeljite obnove, ki je segala skoraj do temeljev in ki bo Maracano vsem nogometnim navdušencem prikazala v najlepši možni luči. Gre za največji stadion v Južni Ameriki, ki uradno sprejme cca. 79.000 obiskovalcev (kljub temu da se je na tekmi med Brazilijo in Urugvajem leta 1950 nanj strpalo skoraj 200.000 navdušencev). Na vodenem ogledu je še vse dišalo po novem, nekateri deli zaodrja so bili celo še nedokončani. Sedela sva na VIP tribuni, na klopi za nogometaše, za tiskovnokonferenčno mizo … in glede na to, da je še vse tako novo in sveže, sva bila tam skoraj zagotovo pred večino pomembnih svetovnih zadnjic. Se bodo pa lahko vsaj malo pohvalili v smislu “tule sta pa pred mano že sedela M&M”.
M in M na Maracani
VIP tribuna
Pogled na favelo iz VIP zaodrja Maracane
Maracana
Mokra pot ob povratku s stadiona naju je vodila mimo najinega začasnega doma in trgovine, kjer sva po sili razmer kupila 2 poceni simpatična dežnika, do logično izbrane lokacije za kosilo – all-you-can-put-on-one-plate restavracije. Bilo je obilno in izjemno okusno.
S kosilom pa je prišel tudi trenutek resnice – izselit se bo treba. Couchsurferja nobenega, ki bi naju gostil, kaj pa hostli? Malo sva iskala in telovadila s cenami in na koncu našla ugodnega in kar simpatičnega v predelu Botafogo. Zopet sva se oprtala kot lame in se podala na 14-postajno popotovanje z metrojem. Ko sva se kot krta izkopala iz podzemlja pa je sledila lekcija iz orientacije. Prostorsko zmedena sva spraševala mimoidoče za ulico, kjer se nahaja iskani hostel, a čeprav se je nahajala le nekaj ulic stran, nihče ni prav zares vedel zanjo. Z nekaj iznajdljivosti, kancem sreče, vsak po dvema nahrbtnikoma in dežnikom v roki sva naposled le izsledila pravo ulico in hostel na njej.
Po naselitvi na novem naslovu sva se želela vsa zagreta odpraviti na Pão de Açucar, a kmalu ugotovila, da naju bo že pred doseženim ciljem zagotovo ujel mrak. Glede na vreme in uro sva hitro pograbila plan B – muzeji in ostale “notranje” atrakcije. A glej ga zlomka – vse tovrstne zadeve se v Riu zaprejo ob 17h. Hm, le kaj početi na deževno pomladno pozno popoldne v Riu. Nič, pa pojdiva v poslovno srce Ria, v Centro.
Tu sva obračala glave proti nebu in iskala vrhove slikovitih nebotičnikov, ki so naju obkrožali z vseh strani. Občudovala sva čudovito zunanjost Teatra Municipal in v neposredni bližini spremljala protivladne proteste. Policijske enote so bile postrojene kot v Policijski akademiji 1.
Skozi pomladni dež sva šla vse tja do Lape, boemskega srca Ria, kjer naju je boemski del najinega srca instinktivno odpeljal v atraktiven bar ob prometni ulici in kjer sva popila najini prvi caipirinhi. Precej močni caipirinhi. Veselega srca, vedrega duha in majavih nog sva se podala proti hostlu.
Neverjetno, kako se že dva dneva ponosno prepričujeva, da naju časovna razlika nič ne daje. Hm, le zakaj potem povsem sama od sebe vstajava ob 6h, ob 20h pa že z zadnjimi močmi drživa veke široko odprte?
Zadnji komentarji